Piše: A. S.
Publicist, pisatelj, prevajalec in soustanovitelj Kulturno-umetniškega društva KUD KDO in urednik spletne revije KDO?, Andrej Lokar, se je v Bruslju udeležil nedavne konservativne konference National Conservative, ki je bila prekinjena iz strani policije. Z njim smo se pogovarjali o samem dogodku in njegovih posledicah za svobodo govora v Evropi.
Nam lahko za začetek poveste kaj več o sami konferenci konservativizma (NatCon)?
Konferenco NatCon je pred štirimi ali petimi leti začela prirejati Edmund Burke Foundation, kateri so se nato pridružile sledeče organizacije: Matthias Corvinus Collegium, Danube Institute, Nazione futura in The Herzl Institute. Vsaka posamezna konferenca je posvečena posebni temi, v zvezi z njo pa potekajo predavanja ter okrogle mize. Nato sledi cocktail in slavnostna večerja, na katero so povabljeni vsi udeleženci. Tokratna osrednja tema je bilo vprašanje nacionalne države in nadnacionalnih tvorb, s katerimi poskušajo ustanove, kakršna je Evropska unija, sprva omejiti, nato pa popolnoma odpraviti nacionalno suverenost posameznih držav članic. Drugi temi konference NatCon Brussels 2024 sta bili vprašanji krščanske vere v postkrščanskem svetu ter vprašanje krščanske družine kot pratemelja kakršnekoli družbene ureditve v zahodnem svetu – na to temo sta spregovorila predvsem eminenca kardinal Gerhard Ludwig Müller in katoliški duhovnik oče Benedict Kiely. To temo so nadalje razvijale predvsem razpravljalke, kakršna je bila denimo zgodovinarka in princesa Gloria von Thurn-und-Taxis. Obenem organizatorji na vsako konferenco vselej povabijo nekaj uglednih svetovnih konservativnih politikov, za katere menijo, da pač na strankarsko politični ravni udejanjajo ideje, ki navdihujejo udeležence same konference. Tokrat so to bili: angleška poslanka Suella Braverman, Nigel Farage, bivši poljski premier Mateusz Morawiecki, madžarski premier Viktor Orbán in predstavnik francoske konservativne desnice Éric Zemmour ter evropski poslanec in predsednik flamske konservativne stranke Vlaams Belang, Tom Vandendriessche.
Kako samo gledate na to konferenco, ki ste se je odločiti udeležiti?
Moja osebna splošna ocena konference NatCon v Bruslju je sledeča: najboljša plat je oblikovanje tega, kar sam nekoliko hudomušno imenujem »konsinterna«: na tem dogodku se zberejo predstavniki v bistvu celotne intelektualne konservativne desnice z vsega sveta – od ZDA do Južne Afrike. Obravnavane teme in stališča so nadvse raznolika in raznorodna, saj je konservativizem miselna struja v politični filozofiji, ki ne pozna neke temeljne univerzalne doktrine (čeprav sam menim, da bi si moral prizadevati, da izoblikuje vsaj nekakšen približek temeljev političnega nauka – vse to pa poskušam po teoretični plati tudi doseči), ampak izhaja iz same danosti, ki je seveda drugačna pri konservativcu iz Slovenije, konservativcu iz ZDA in konservativcu iz Južne Afrike. Upoštevati je treba seveda, da je proces, ki ga je sprožilo gibanje NatCon šele na začetku in da so ravno različnost stališč in odprta razprava ter iskanje skupnih točk med udeleženci zelo obetavni za izoblikovanje neke koherentne politične filozofije, ki naj spodbudi dosledno in učinkovito politično prakso. Vsemu temu bi lahko rekli nastanek nove kulturne desnice v svetovnem merilu, ki je zmožna postaviti trdne temelje za zmago v kulturni vojni, ki je v bistvu že postala planetarni pojav. Glede vsega omenjenega se mi zdi konferenca NatCon idealna platforma, saj se mreža kulture konservativne desnice plete na osebni ravni, na ravni prijateljstev, ki se tamkaj sklepajo, na osnovi katerih se poraja nešteto posameznih nacionalnih ter mednarodnih in celo medcelinskih projektov sodelovanja in skupnega nastopanja. Potemtakem lahko sámo konferenco razumemo kot vrhunec nekega delovanja in številnih prizadevanj, ki potekajo skozi celo leto v posameznih državah. Temeljni razlog za pobudo pa je, kar sta v svojih odličnih delih opredelila ameriški konservativni teoretik Christopher Rufo in argentinski pisatelj ter publicist Agustín Laje (in kar so v svojih delih podkrepili avtorji Heather Mac Donald, Patrick Deneen in Francesco Giubilei, Nicolás Marquez, Ariel Kaiser, Ryszard Legutko in številni drugi): utemeljitev in postopno ustvarjanje kulturne desnice, ki naj izoblikuje desno kontrakulturo in s tem uravnoteži kulturno prevlado levice v sodobnem svetu.
Tudi sami ste nekako del tega z društvom KUD KDO…
Glede vseh omenjenih vprašanj je tudi Kulturno umetniško društvo KUD KDO izoblikovalo svoja splošnofilozofska in političnofilozofska stališča, ki jih izražamo zdaj tudi na mednarodni ravni. Nikakor ne kaže namreč pozabiti, da smo bili leta 2023 povabljeni na konferenco o estetiki, ki jo je priredila druga mednarodna organizacija, Roger Scruton Foundation, ki se je odvijala v Cambridgeu in ki se je je udeležil naš ustanovni član in urednik Ožbej Peterle. Rezultat naše udeležbe je bil, da smo bili vključeni v založniški program Roger Scruton Foundation, ki skrbi za prevajanje del morda največjega konservativnega filozofa v najnovejšem času, Rogerja Scrutona. Pletenje »civilno združbene« (po pojmu in izrazu, ki ga je skoval angleški mislec Michael Oakeshott, ob Carlu Schmittu morda najpreproznavnejši politični filozof kulturne desnice v moderni dobi) mreže, ki je pravi micelij, iz katerega bo izrasla konservativna kontrakultura (nekateri ji pravijo »konservativna kulturna revolucija«), se mi zdi najpomembnejše dejstvo v zvezi z vsemi temi pobudami. Kot je zapisal vodilni italijanski konservativni mislec Giuseppe Prezzolini: »Konservativec ni človek jutrišnjega, ampak pojutrišnjega dne«.
Konferenco, ki ste se je udeležili v Bruslju, pa je prekinila policija. Nam poveste lahko kaj več o samem dogajanju?
Dramatično dogajanje v Bruslju se je začelo že dva dni pred vdorom policije v dvorano, kjer se je odvijala konferenca. Sam sem se namreč, kakor hitro sem se prijavil na konferenco, odločil storiti »domorodno konservativno gesto«: potovati z vlakom iz Ljubljane v Bruselj in se tako v vsej polnosti naužiti dejanske Evrope, preden bi začel naslednji dan o njej poslušati teoretične razprave ali tudi sam o njej razpravljati. Že dan pred odhodom iz Ljubljane sem od organizatorjev prejel elektronsko pošto, da je bila prva lokacija konference odpovedana in po nekaj urah, ko sem bil že na poti nekje v Nemčiji, sem prejel elektronsko pošto z navedenim naslovom za novo lokacijo. Ker sem z vlakom prispel v Bruselj šele ob 21.30, sem se nemudoma odpravil v hotel, da bi tamkaj prespal. Budilke nisem nastavil, saj sem si nameraval nekoliko odpočiti od potovanja in se potem počasi napotiti na drugi naslov, ki so mi ga bili organizatorji posredovali. Ko sem to storil, mi je osebje hotela, v katerem je bila dvorana druge lokacije, zelo osorno povedalo, da je bila konferenca odpovedana in da sami niso bili pooblaščeni, da bi lahko posredovali kakršnekoli druge podatke v zvezi s tem. Takrat sem prejel elektronsko pošto z navedbo naslova tretje lokacije ter se s taksijem brž odpravil tja. Bilo je okrog 12h, nemudoma sem vstopil, organizatorji so me legitimirali in v dvorano sem prispel ravno ob začetku nastopa, ki ga je imel Nigel Farage in ki je bil predvajan po poročilih po vsem svetu. Nekaj minut zatem je prispela policija z nalogom, da moramo dvorano nemudoma zapustiti, saj je dogodek prepovedan na območju celotnega Bruslja.
Kako so policisti postopili ob njihovem prihodu na dogodek?
V dvorano so vstopili trije policisti in takoj sprevideli, da sami ne bodo mogli izprazniti dvorano, v kateri je bilo 300 do 400 ljudi in v kateri so bili tudi predstavniki največjih svetovnih medijev: CNN, BBC, Sky News, The Guardian, New York Times, NBC itd. Bruseljska policija je potemtakem sprejela salomonsko odločitev: postavila je kordon pred vhod v dvorano in prepovedala vsakomur vstop, organizatorji pa so vsem, ki so bili v dvorani, povedali, da če bodo odšli ven, ne bodo mogli več vstopiti. Ker je bila konferenca dobro založena s hrano in pijačo, smo seveda do konca ostali v dvorani, kjer smo kosili ter nato bili povabljeni na slavnostno večerjo ter tam ostali na zabavi do zgodnjih jutranjih ur. Če bi torej sam prispel na lokacijo 10 minut pozneje, se konference tistega dne ne bi mogel udeležiti.
Kakšen je bil odnos policistov do udeležencev konference?
Obnašanje belgijske policije je bilo korektno, povsem očitno je bilo, da jim je nerodno, saj jim je bilo jasno, da jih pač njihovi nadrejeni (in nadrejeni bruseljskim županom) niso poslali nad tolpo huliganov, ampak nad skupino, ki so jo sestavljali univerzitetni profesorji, svetovno priznani novinarji, evroposlanci, predsedniki vlad in kardinali. Poskušali so organizatorjem razložiti, da pač imajo taka navodila in da nič ne morejo za to. Pri tem se je belgijska policija obnašala zelo vljudno, se opravičevala in nazadnje zapustila dvorano.
Kako ste se ob vsem tem sami počutili? Kako gledate na to dogajanje?
Sam sem se spričo tega dogajanja počutil tako, kot da bi bil v Sloveniji, ampak tako so se počutili tudi drugi – saj so neprestane zmage konservativne desnice na vseh volitvah nagnale prebujenskim elitam strah v kosti, ker bi ustanovitev stabilnih desnosredinskih vlad s parlamentarnimi večinami, ki bi omogočale reforme, ogrožala družbene konstrukte, ki so jih sile kulture zradiranja in kulture zavračanja, v katere se je preoblekel starčevsko dementni veteromarksizem, ustvarile vsepovsod po svetu. V mislih imam predvsem novi družbeni red nevladnih organizacij, ki je paradigmatična presaditev koncepta evropskih komisij: ustvariti družbene telesa, ki imajo ogromno politično moč, a niso odvisna od temeljnega presojevalnega mehanizma pluralne družbe: volitev. Gre za sile, ki so idejno povsem poneumljene od nenehnega ponavljanja ad nauseam vedno istih fraz in zato ne poznajo nič drugega kot sistemsko družbeno nasilje. Ljudi in družbene subjekte, ki ne soglašajo z njimi, je treba z nasiljem prisiliti v molk ali z nasiljem doseči, da izginejo iz javnosti ali da zapustijo družbo ali skupnost, v kateri so se rodili, in odidejo drugam. Na področju kulture, zdravstva, kmetijstva, sodstva smo temu v Sloveniji pod vladavino nekulturnega, nerazgledanega, primitivnega, nasilnega in maščevalnega Roberta Goloba priče vsak dan – spomnimo se samo dogajanja na RTV Slovenija. Tovrstnemu nasilju se je seveda treba postaviti po robu z vsemi legalnimi in tudi političnimi sredstvi.
Kakšen pa je bil pravzaprav uradni razlog za prekinitev konference? Kdio so bili glavni pobudniki tega?
Socialistični župan Philippe Close, glavni bruseljski župan, pod čigar jurisdikcijo spada prva lokacija konference, Hotel Concert Noble, in Vincent De Wolf, župan okraja Etterbeck, kjer se nahaja druga lokacija konference, hotel Sofitel, ter Emir Kir, župan okraja Saint-Josse-ten- Noode, kjer se nahaja zadnja lokacija konference, dvorana Claridge, so na osnovi nekega domnevnega poročila belgijske obveščevalne (le kako naj bi kot župan imel dostop do poročil obveščevalne?), zaradi domnevnih groženj, ki naj bi jih predstavljala skrajna desnica v dvorani, sklenil prepovedati konferenco organizacije NatCon na temo Evropa in nacionalna država. Obenem je navedel tudi nevarnost nasilnega posredovanja nasprotnikov evropske desnice, organizacije Antifa itd. V resnici je šlo za očiten izgovor, saj se je na kraju samem prikazalo največ pet aktivistov, ki jim je najbrž sam župan naročil, naj gredo na kraj dogodka, saj bi to upravičilo njegovo uporabo policije.
Je šlo poleg tega tudi za izgovore, povezane s »sovražnim govorom«?
Navedeni so bili tudi drugi razlogi, češ da je konferenca sama protiustavna, češ da so njene vsebine homofobne, rasistične itd. Vse to je seveda popolnoma absurdno: morda najprepoznavnejši javni intelektualec sodobne evropske in svetovne desnice, Douglas Murray, je istospolnik, na sami konferenci sta nastopili angleška parlamentarka Suella Breverman, ki je indijskega rodu, in Ossanda Liber, ustanoviteljica in predsednica stranke Nova desnica na Portugalskem, ki je temnopolta in rojena v Afriki. Nihče izmed nastopajočih na konferenci sploh ni obravnaval tem, ki jih je navedel župan Kir. Vsa predavanja so se sukala okoli politološkega koncepta nacionalne države in njene kompatibilnosti/nekompatibilnosti z obsežnejšo združbo, kakršna je Evropska unija, ter okoli vprašanja krščanskega razumevanja družine. Potemtakem je na dlani, da je šlo za tipično dejanje ustrahovanja, značilnega za nasilje sodobne nove prebujenske levice v Evropi ter v ZDA, ki je zapisana sovraštvu do vsega drugačemislečega, za tipični neomarksizem v svoji najbolj idiotski preobleki, prebujenstvu, ki je ideologija brez idej, temelji na nekem splošnem čustvovanju, je intelektualno inferiorna in zato ne zmore soočenja z ničemer in nikomer, lahko samo hujska k nasilju in obračunavanju v imenu svojih maloumnih simulakrov, ki zaradi svoje protislovnosti ne vzdržijo nobene kritike ter soočenja s čimerkoli. Vse to ni nič novega in naše društvo, naša založniška in revijalna dejavnost doživljata to v Sloveniji vsak dan.
Kakšni so bili splošni odzivi na prekinitev konference in posredovanje policije?
Najbolj zanimivo pa je pri tem nekaj drugega, namreč: organizacija NatCon je to briljantno rešila. Najprej je prek evropskih poslancev dosegla, da je posredoval belgijski premier Alexander De Croo, ki je sicer socialist, ampak je nemudoma dal javno izjavo, da je bilo ravnanje bruseljskega župana sramotno in tudi protiustavno; obenem je organizacija NatCon prek svojih pravnikov dosegla, da je belgijsko Vrhovno sodišče isti dan razsodilo, da je bilo ravnanje bruseljskega župana protiustavno – in konferenca se je nadaljevala. Vse to pa se je odvijalo takole: lastnik tretje dvorane, ki je Tunizijec in ki so jo organizatorji najeli za konferenco, se je uprl pritiskom politikov in nevladnih organizacij ter osebnim grožnjam (njegovi ženi so po telefonu zagrozili s smrtjo) in se odločil, da se lahko konferenca nadaljuje v njegovih prostorih. Tedaj pa se je tudi začela odvijati drama. Policija je po nalogu omenjenega župana Kira najprej vdrla v dvorano ter jo nato neprepustno zaprla ter s tem udeležencem in gostom onemogočila vstop ali izstop. V nalogu, ki je zdaj na voljo na medmrežju, je pisalo, da je konferenca odpovedana, ker na njej nastopajo govorniki, za katere velja, da so »domnevni tradicionalisti«, in zato, ker bi celotna konferenca izražala »etično konservativne« poglede in »evroskeptično držo«. Kljub temu je iz nepojasnjenih razlogov policija omogočila nadaljevanje dogajanja, vendar vsem onemogočila vstop ali izstop. To je primoralo organizatorje, da so nekatere nastopajoče, denimo kardinala Müllerja (prav tako pa tudi hrano in pijačo), pretihotapili skozi kletne prostore. Kakor hitro so globalni mediji v neposrednih javljanjih začeli poročati o dogajanju, je celotna stvar prerasla v pravi mednarodni diplomatski incident. Britanski premier Rushi Sunak, madžarski predsednik vlade, italijanska predsednica vlade in ameriški senat so nemudoma protestirali pri belgijskem premierju, ki je izjavil, da je bilo ravnanje bruseljskih županov »nesprejemljivo in protiustavno«, belgijski minister za notranje zadeve pa je izjavil, da je »svoboda izražanja temelj naše demokratične družbe«. Vse to pa ni moglo sprmeniti županove razsodbe. Mednarodna pravna organizacija ADF International, ki jo vodi eden izmed udeležencev, Paul Coleman, je prevzela vodenje obrambe konference, pri čemer sta morala njena dva predsednika, sam Paul Coleman in belgijski odvetnik Jean-Paul Van de Welle, zasnovati obrambno strategijo tako rekoč prek policijskega kordona, saj je bil eden izmed njiju v dvorani, drugi pa zunaj nje. S pomočjo mreže lokalnih pravnikov so odvetniki Van der Welle, Wonter Wassen in Tristan Charles v popolnem kaosu zasnovali nekaj pritožb. Prvi dve pritožbi sta bili zavrnjeni. Naposled pa je Conseil d’ État, belgijsko vrhovno sodišče za javno administracijo ob 22h prvega dne konference pristalo na to, da bo obravnavalo pritožbo. Omenjeni odvetniki so se zvečer zbrali v pisarni organizacije ADF International v Bruslju ter pripravili svoje nagovore za obravnavo, ki se je potem odvijala sredi noči. Odločitev je bila sprejeta le nekaj ur pred začetkom drugega dne konference ob 8h.
Torej se je konferenca lahko nadaljevala?
Sodnik je razveljavil odločbo župana in omogočil nadaljevanje konference. Vse to seveda pomeni veliko zmago vladavine prava. To je pa velika zmaga za evropsko desnico in za pluralizem v Evropi, ker je ta odločitev zdaj pravnomočna. In to je bil tudi najpomembnejši dogodek tega dne. V bistvu nam je župan Kir naredil nedopovedljivo uslugo in nam omogočil veliko pravno zmago, ki ob pozitivnih volilnih izidih evropske desnice pomeni tudi veliko zmago v kulturni vojni na Zahodu. Po tem dogodku je evropska desnica desetkrat močnejša, kot je bila kdajkoli poprej. Po tem dogodku je tudi izpričano, da je konservativna kulturna desnica žrtev sistemskega nasilja.
Kako pa bi lahko primerjali to dogajanje v Bruslju s stanjem v Sloveniji?
Kakor sem omenil, vse to lahko in tudi moramo primerjati z dogajanjem v Sloveniji. Naša organizacija, Kulturno umetniško društvo KUD KDO, ki se posveča predvsem založniški dejavnosti, je nenehno na udaru dejanj, ki spominjajo na poskus prepovedi župana Kira: ker smo založba in smo uspešni, si sedanja garnitura na Ministrstvu za kulturo z Asto Vrečko na čelu in celotna garnitura Javne agencije za knjigo, se pravi: direktorica Katja Stergar, njeni kulturokratski aparatčiki, Lev Kreft, Miha Kovač et consortes, na vse kriplje prizadevajo, da bi popolnoma uničili založbo KDO? Pri tem uporabljajo vse oblike družbenega nasilja, ki sodijo v aktivistični arzenal slovenskega neokomunizma in veterokomunizma, ki ga vzdržuje pri življenju največja patologija našega naroda, pravi tur v našem narodnem telesu: naša globoka država. No, zgodba z NatConom je poučna in spodbudna v tem: tudi mi se pritožujemo in bomo na vsako obliko nasilja odgovorili s tožbo ali kakršnimkoli drugim pravnim sredstvom ter na koncu bomo zmagali. Če ne bo posredovalo slovensko skorumpirano sodstvo, bomo šli na evropska sodišča itd. Mislim, da naši salonski adolescentni prekucuhi ne razumejo dobro, kaj sta organizirana kulturna in politična konservativna desnica: vsi tile pritiski nas samo krepijo in na koncu si bomo izborili več, kot smo si lahko sami sploh predstavljali in kot si lahko predstavljajo naši nasprotniki. Natanko to se je zgodilo tudi v Bruslju.
Kako menite, da ta dogodek vpliva na splošno svobodo govora v Evropski uniji?
Glede na izid menim, da dogodek na svobodo govora v Evropski uniji ne vpliva slabo. Kulturna desnica je namreč izvojevala veliko pravno zmago, ki je, kakor sem omenil, odslej pravnomočna, obenem pa je razgalila prijeme in postopke evrokratskih elit, ki si s širjenjem nedemokratičnih in protipluralističnih prijemov poskušajo podrediti prebivalstvo evropske celine. Zmage desnice na volitvah, protesti evropskih kmetov in brezumna migrantska politika ter nenazadnje družinsko ter spolno eksperimentiranje ter inženiring, ki ga evropske politične liberalno/levičarske elite poskušajo vsiliti po vsem kontinentu, namreč ne najdejo pričakovane podpore pri prebivalstvu, zato je treba pač utišati konservativce, ki ne le opozarjajo na ta pereča vprašanja, ampak so že izoblikovali strategije in prijeme za njihovo reševanje. Ker je to povsem očitno sila, kakor sem že omenil, pojutrišnje prihodnosti, jo seveda zavezništvo liberalnih in levičarskih ter tudi dela katoliških strank, ki si želijo ohraniti status quo, poskuša utišati in uničiti. Ker pa na argumente, ki problematizirajo stanje, ki so ga sami zagrešili, ne morejo replicirati, saj ne premorejo ustreznih političnih vsebin, se pač poslužujejo najbolj grobega in brezobzirnega nasilja.
Tovrstni poskusi utišanja političnih nasprotnikov spominjajo nekako na čase vladavine komunizma…
Vsi udeleženci NatCona, ki prihajajo iz bivšekomunističnih držav, so izjavili, da jih tako ravnanje spominja na postopanje javnih organov v njihovih državah pod komunizmom. Zato je po mojem na tem mestu potrebno poudariti in tematizirati to vprašanje sistemskega družbenega nasilja, saj je predvsem pri nas to postal edini modus operandi predstavnikov vlade Roberta Goloba, za katero velja, da nikakor ne smemo prezreti njene neposredne popkovinske povezanosti s slovensko globoko državo, z njenim ikonskim starosto, Milanom Kučanom, in z njenim novim režiserjem iz ozadja, Gregorjem Golobičem. To se pravi na povezavo med vlado, ki svoje predstavnike politično inštruira v Venezueli, ki se s svojo zunanjo ministrico zavzema za zavezništvo z Iranom in ki, zgodovinsko gledano, svojo mračno avtoriteto utemeljuje na terorju, ki izhaja iz genocida nad slovenskim narodom in nad sosednimi narodi. To pa je tudi edina bazična resnica o sodobni slovenski vladi in o vseh njenih izrastkih v slovenskem družbenem tkivu. Vse je vsebovano v dveh besedah: teror in genocid. Spomnim naj le na uradne izjave najvplivnejšega teoretika tega poskusa ponovnega prevzema oblasti na Slovenskem, Slavoja Žižka, ki je v svojih neokusnih in maloumnih šalah cekajevskega humorja pred leti izjavljal, da je stalinist in da si želi predvsem klati, na njegove neuravnovešene antisemitske izpade, ki so na mednarodni ravni oblatile Slovenijo, na njegovo neprestano rovarjenje v ozadju slovenske kulture, na njegovo indoktriniranje predstavnikov stranke Levica. Vse to profesor Žižek seveda preoblači v svoje pubertetniško zafrkantstvo, da bi s tem prikril svojo intelektualno inferiornost, ki ne premore soočenja z ničimer konsistentnim. Vse je šala, vse je dober štos, s katerima prikriješ svojo lastno neetičnost in nasilje nad drugimi. Samoumevno je, da je kulturna desnica takim ljudem trn v peti: njeno temeljno geslo je namreč, da sta naši civilizacija in kultura nekaj resnega, še najbolj resna pa je njuna ogroženost. No, sporočilo, ki jo slovenska kulturna desnica in svetovna kulturna desnica naslavljata na vse te pojave, je po rezultatu boja za izvedbo konference NatCona ne le jasno, ampak po svoje celo preroško: po tem pravno kulturnem uspehu ne le, da se ne bomo dali, ampak zmagali bomo, in to na najčistejši način in ne da bi posegli po nečednih sredstvih, ki jih pri tem uporablja nova levica: prepričali bomo ljudi, naj sledijo svojemu zdravemu razumu, ki jim narekuje, kaj je dobro in kaj je zlo.
