Piše: M. B., dr. Tomaž Kladnik
V petek in soboto, 5. in 6. julija 1991, je prihajalo še do majhnih provokacij poražene jugoslovanske armade, na katere pa slovenska stran ni odgovarjala. Nadaljevali so se umikanje enot JLA v vojašnice in diplomatske priprave za končanje vojne.
Slovenska osamosvojitvena vojna ali vojna za Slovenijo, znana tudi kot desetdnevna vojna, s katero je Republika Slovenija med 27. junijem in 6. julijem 1991 odbila agresijo zvezne armade, se je s tem postopoma bližala koncu. Pri tem je treba poudariti, da so proti mejnim prehodom z Italijo že 26. junija krenile oklepne enote reškega korpusa JLA. Med potjo so naletele na nebranjene barikade in na spontan, ponekod zelo odločen nastop domačinov, zlasti v Vrhpolju. Neoboroženi prebivalci pohoda tankov niso mogli preprečiti, odločno pa so se odzvali na agresijo, kar je bilo pozneje značilno za vso Slovenijo. Kot grožnja slovenskim demonstrantom je v Divači že ta dan ob 14.30 padel prvi strel, ki ga je sprožil oficir armade, ki je tako postajala vse bolj agresorska.
Dogajanje v Ljubljani in grožnje iz Beograda
V petek 5. Julija, je slovenska vlada pod vodstvom Lojzeta Peterleta imenovala posebno komisijo za ugotovitev vojne škode, ki jo je pri napadu na Slovenijo povzročila agresorska zvezna armada. Kot so pokazale prve ugotovitve komisije, je ta škoda znašala 94,2 milijarde din ali 2,714 milijona dolarjev. Na seji slovenskega razširjenega predsedstva pa je z oceno razmer nastopil slovenski minister za obrambo Janez Janša in med drugim napovedal, da bo Slovenija v nekaj prihodnjih mesecih odvisna predvsem od sebe, zato se mora na ta položaj pripraviti tako po gospodarski kot tudi vojaški plati. Pri tem je poudaril, da je v prihodnjih dneh zelo pomembno, da se prepreči vnovična številčna obnovitev enot poražene armade v Sloveniji.
Isti dan je imel načelnik generalštaba JLA Blagoje Adžić govor v Centru visokih šol v Beogradu, vendar so ga slovenski obveščevalci dobili pozneje. Pred približno sto petdesetimi oficirji srbske in črnogorske narodnosti, ki so bili posebej izbrani za poveljevanje enotam v Sloveniji in na Hrvaškem, je poudaril, da je Jugoslovanska ljudska armada v vojnem stanju, ki sta ji ga vsilili secesionistični Slovenija in Hrvaška. Ob republiki je obtožil, da rušita temelje socialistične Jugoslavije, njuno politiko pa vse bolj podpirata tudi Makedonija ter Bosna in Hercegovina. Razmere je ocenil za še bolj dramatične kot leta 1941. Socialistični general je zatrdil, da je večstrankarski sistem sprl jugoslovanske narode in da se je zvezna vlada z Zahodom tajno dogovorila za razbitje Socialistične federativne republike Jugoslavije. Pri tem je ocenil, da je bilo v akciji angažiranih premalo sil, zaradi česar je JLA v Sloveniji izgubila bitko, ne pa vojne. Pri tem je bilo očitno, da se še ni sprijaznil z bridkim porazom v Sloveniji. Zatrdil je namreč, da bo zvezni vojaški vrh, če Slovenija ne bo vzpostavila prejšnjega stanja, prisilil Predsedstvo SFRJ, da dovoli uporabo sile proti uporni republiki. Pri tem je samomorilsko dejal, da morajo enote JLA v Sloveniji izpolniti vse ukaze, tudi če pri tem padejo vsi vojaki do zadnjega. Hkrati je kljub očitnemu razkroju armade modroval, da bi JLA s Slovenijo lahko opravila v desetih do petnajstih dneh, saj je mobilizirala dodatne enote predvsem v Srbiji, ki naj bi bile pripravljene na vse. Ob tem je še utopično zatrdil, da je JLA, čeprav ji mnogi očitajo agresijo na Slovenijo, še vedno edina institucija, ki lahko reši Jugoslavijo pred razpadom in dolgotrajno bratomorno vojno. A realno dogajanje je v naslednjih dneh, tednih in mesecih pokazalo, da se je zmotil, saj je zvezna armada z vsakim dnem bolj služila interesom Miloševićeve Srbije, ta pa je imel z njo svoje načrte.
Načelnik generalštaba JLA Blagoje Adžić je 2. julija 1991 po TV Beograd grozil Sloveniji, tri dni kasneje pa je znova zagrozil z maščevanjem »secesionistični republiki«.
Nasprotnik – Jugoslovanska ljudska armada
Zadnje obdobje razvoja Oboroženih sil SFRJ (1981–1991) je bilo že od začetka v znamenju posledic smrti predsednika CK ZKJ, dosmrtnega predsednika SFRJ, trikratnega narodnega heroja, vrhovnega poveljnika oboroženih sil itd. maršala Josipa Broza Tita leta 1980.
Zadnja reorganizacija leta 1988
Predsedstvo SFRJ kot skupinski organ ni imelo takega vpliva na popolnoma politično indoktrinirano armado kot njen preminuli vrhovni poveljnik. JLA se je zato lahko razvijala kot velik avtonomen sistem, ne meneč se za spremembe tako v geopolitičnem prostoru kot na notranjepolitičnem področju. Leta 1988, pred zadnjo veliko reorganizacijo, je bila JLA razdeljena na šest armad, po letu 1988 pa so uvedli bojevališča:
- severozahodno s poveljstvom v Zagrebu, v katerega pristojnosti so bili TO Slovenije in deli TO Hrvaške;
- severno s poveljstvom v Beogradu, v katerega pristojnosti so bili TO Srbije, TO BiH in deli TO Hrvaške;
- jugovzhodno s poveljstvom v Skopju, v katerega pristojnosti so bili TO Makedonije, TO Črne gore in deli TO Srbije;
- vojaškopomorsko s poveljstvom v Splitu, v katerega pristojnosti so bili deli TO Hrvaške, in
- VL in PVO (vojaško letalstvo in protizračna obramba) s poveljstvom v Beogradu.
Država v državi
Postopno se je v JLA izoblikoval velikosrbski koncept, ki je nadomestil do tedaj uveljavljeni koncept splošnega ljudskega odpora. TO je postala v nekaterih delih države tako pomemben del obrambnih sil (OS), da je ob njej JLA začela izgubljati svojo superiorno vlogo, kar je proti koncu osemdesetih let privedlo do opisane reorganizacije OS SFRJ. Družbenopolitičnim skupnostim (DPS) so odvzeli ves vpliv na vodenje in poveljevanje TO. Z reorganizacijo sistema poveljevanja OS so oblikovali bojevališča in korpuse ter podredili republiške sile TO bojevališčem oziroma korpusom v primeru vojne. TO je bila podrejena skupnemu Generalštabu oboroženih sil SFRJ, ki je bil preoblikovan iz prejšnjega Generalštaba JLA. S tem so štabi, enote in ustanove TO postali praktično del JLA, tako kot do leta 1969 takratne partizanske brigade. Leta 1990 je v GŠ JLA nastal tudi Operativni načrt RAM s ciljem obrambe socializma in Jugoslavije. Cilj načrta je bil preprečiti zamenjavo oblasti v Sloveniji, predvsem pa na Hrvaškem, saj so predvidevali, da bodo komunisti izgubili oblast. V resnici je bil to načrt za oblikovanje novih zahodnih meja Srbije oziroma ustvarjanje okvira za novo Jugoslavijo, v kateri bi Srbi na vseh ozemljih živeli v skupni državi. Štab Vrhovnega poveljstva SFRJ (združena Zvezni sekretariat za ljudsko obrambo in Generalštab (ZSLO in GŠ) OS) je namreč menil, da je država na robu državljanske vojne, in je zato zahteval skupni sestanek štaba Vrhovnega poveljstva in Predsedstva SFRJ 12., 13. in 15. marca 1991. Na teh sejah so predlagali uvedbo izrednih razmer, povečanje bojne pripravljenosti JLA in nujne ukrepe, da sistem privedejo v zakonske okvire ter da se začnejo pogovori o prihodnji ureditvi Jugoslavije. Predsedstvo ni sprejelo tega predloga, zato se je JLA opredelila za koncept zaščite in obrambe srbskega naroda zunaj Srbije in zbiranje JLA v mejah prihodnje Jugoslavije. S to opredelitvijo se je JLA postavila v funkcijo Srbije in njene vojaške politike. Vrhovno poveljstvo je tedaj preoblikovalo naloge JLA, ki so se v novih razmerah glasile:
- obraniti pravico narodov, ki želijo živeti v skupni državi Jugoslaviji;
- poskusiti omogočiti miren razhod s tistimi narodi, ki ne želijo več živeti v Jugoslaviji.
Kontraobveščevalna služba JLA
Kontraobveščevalna služba (KOS) je bila sestavni del JLA v nekdanji SFRJ. Razvila se je iz Oddelka za zaščito naroda (OZNA – Odjeljenje za zaštitu naroda), ki je bil ustanovljen 13. maja 1944, in je bila državna varnostno-obveščevalna služba. Leta 1946 so jo razdelili na civilni in vojaški oddelek: nastali sta civilna UDBA (Uprava za državno varnost, Uprava državne bezbednosti) in vojaška protiobveščevalna služba KOS, ki je bila leta 1955 preoblikovana v OB (Organ za varnost, Organ bezbednosti), UDBA pa leta 1966 v SDB (Služba državne bezbednosti). Njene naloge so bile »protiobveščevalna zaščita, boj proti notranjemu sovražniku, boj proti fašistični in ekstremni emigraciji, boj proti rušenju politične enotnosti in zaščita tajnosti«. Svoje delovanje je KOS skrivala pod geslom »čuvanje z ustavo predpisane družbene ureditve, teritorialne celovitosti in suverenosti SFRJ«, dejansko pa je bilo njeno delovanje usmerjeno v brezkompromisni boj proti demokratičnim spremembam v državi ter pripravo in izvedbo oborožene agresije proti Sloveniji. Na eni strani je KOS kot najmočnejša struktura vojske prek svojega predstojnika odkrito grozila »nepokornim«. Tako je skozi beograjsko televizijo načelnik protiobveščevalne službe JLA general Marko Negovanović javnosti prebral vsebino grožnje, ki jo je zvezni sekretar za ljudsko obrambo general Veljko Kadijević 29. junija zvečer posredoval predsednikoma Milanu Kučanu in Lojzetu Peterletu. Dejal je, da je štab vrhovnega poveljstva OS poslal zadnjo zahtevo predsedniku in vladi Republike Slovenije. Če slovensko vodstvo ne bo izpolnilo zahtev po brezpogojni prekinitvi ognja, bo štab vrhovnega poveljstva ukazal uvedbo ukrepov v skladu z razmerami v državi, vključno z najvišjo bojno pripravljenostjo ter mobilizacijo in uvedbo ostrih vojaških ukrepov. Ultimat je v devetih točkah zahteval takojšnjo in brezpogojno prekinitev ognja, izročitev mrtvih in ranjenih pripadnikov JLA, izpustitev vseh vojnih ujetnikov JLA, Zveznega sekretariata za notranje zadeve in Zvezne carinske uprave (in napotitev v najbližjo vojaško enoto ali ustanovo), deblokado poveljstev, enot, ustanov in objektov JLA, vrnitev infrastrukture in vseh zajetih materialno-tehničnih sredstev, sprostitev prometa za potrebe JLA ter vzpostavitev stanja na mejah pred 25. junijem 1991. Kot rok za izpolnitev zahtev so določili 30. junij 1990 ob 9. uri. Na drugi strani pa so številni Slovenci, ki so bili v strukturah KOS, sodelovali s pripadniki slovenskih oboroženih sil. Tako je na primer Rade Klisarič Tonetu Krkoviču »prinašal strogo zaupne podatke in dokumente, ki jih je dobil od vojaške KOS RŠTO«.
Vojaški udar
Vojaštvo se je tako iz orodja v rokah države spremenilo v gospodarja države, to pa bi pomenilo nekakšen tihi vojaški udar. Vendar so se dogodki razvili v drugo smer, saj se je temu z osamosvajanjem prva uprla Slovenija in nato še Hrvaška ter druge demokratično usmerjene republike. Napad na Slovenijo so enote in poveljstva JLA začeli 26. in 27. junija 1991 iz teh korpusnih območij, podrejenih 5. vojaškemu območju v Zagrebu: 13. korpus, poveljstvo na Reki, 14. korpus, poveljstvo v Ljubljani, 31. korpus, poveljstvo v Mariboru, 32. korpus, poveljstvo v Varaždinu, 10. korpus, poveljstvo v Zagrebu, in 5. korpus vojaškega letalstva in protizračne obrambe, poveljstvo v Zagrebu. Tako je imela JLA v Sloveniji od dvajset do petindvajset tisoč vojakov, približno 250 tankov stalne sestave in približno 100 tankov, ki so v Slovenijo prišli iz Hrvaške, ter 300 oklepnih vozil različne namenskosti (transporterji, protiletalski topovi, poveljniška vozila, izvidniška vozila idr.). Na štirih letališčih z betonskimi vzletno-pristajalnimi stezami (Cerklje, Maribor, Brnik in Portorož) pa je bilo na začetku spopadov približno 90 letal in 50 helikopterjev. JLA naj bi operacijo na Slovenijo izvedla sorazmerno hitro in brez prevelikih zapletov. Njen napad ni bil posebno presenečenje, saj so ga pričakovali že nekaj časa. Mogoče je bilo presenečenje med taktičnim in operativnim, ker niso natančno vedeli, kdaj in kje bo napadla. Ukrepi v Sloveniji pred razglasitvijo samostojnosti in neodvisnosti so bili takšni, da so bile slovenske obrambne sile že praktično oblikovane, zato so lahko že v začetku vojne nastopile proti nasprotni strani povsem neobremenjeno in enakovredno.
Od branilca države do njenega grobarja
Tako je kljub odločnemu nasprotovanju vojske, paradoksalno, prav zaradi njene konservativne politične indoktrinacije, nenaklonjenosti demokratičnim spremembam v lastni državi in v svetu nekdanja skupna država razpadla in nastale so nove države. JLA tako ni bila zmožna prilagoditi se novi politični stvarnosti in ohraniti svoje legitimnosti kot vsejugoslovanska sila. Vodstvo JLA je predolgo poskušalo ohranjati tako komunizem kot (centralistično) Jugoslavijo. Ko se je molče odreklo prvemu cilju, je bilo že prepozno za dosego drugega. Tako je ustvarjalka in odsev druge, Titove Jugoslavije, postala grobar te tvorbe. Z njo je JLA pristala na smetišču zgodovine.
(Članek je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija Magazin ob 30-letnici Republike Slovenije.)
