Modna oblikovalka in univerzitetna diplomirana novinarka, ki je bila nekaj časa tudi stilistka in urednica mode, a jo vse bolj privlači svet umetnosti in ustvarjanje vedno aktualnih pisnih in estetsko dovršenih del – je Katja Cah. To je njena zgodba.
Katja Cah je rojena na dan Zemlje 22. aprila 1977 in letos je bil njen rojstni dan na velikonočni ponedeljek. Prihaja iz »multigeografske« slovenske družine, kar pomeni, da je prvih devet let življenja preživela v knežjem mestu Celju, naslednjih pet let v Portorožu, od srednje šole dalje pa je z družino živela v Ljubljani. Njeni starši so se ločili, ko je bila še dojenčica. Oba, mama in oče, sta se še enkrat poročila in dobila sina, seveda vsak z novim partnerjem oziroma partnerko. »Zanimivo in hkrati žalostno je, da se družinski vzorec ponavlja, saj sem se tudi sama kmalu po rojstvu svoje hčerke ločila. Vzgajam jo tako, da ona te napake ne bi storila in bi se pred poroko dobro prepričala, ali sta s partnerjem za skupaj ali ne. Upam, da ji bo namenjeno imeti veliko otrok in ji bom lahko pomagala pri skrbi zanje. Čim starejša sem, bolj sem prepričana, da mora biti družina vedno na prvem mestu pred kariero oziroma poslovnimi uspehi. To pa seveda ne pomeni, da ti niso pomembni. Še sploh, če nimaš bogatega moža,« razmišlja Cahova, ki je prepričana, da družina je in bo številka ena, a to ne pomeni, da se ji pustiš tlačiti.
Najlepša obleka
V otroštvu, ki je bilo kljub ločitvi staršev srečno, je Katja svoje proste dneve največkrat preživljala v predmestju v naravi pri starih starših in na morju pri noni in nonu. Že zgodaj je pokazala svojo likovno nadarjenost, zato je že tedaj marsikdo rekel, da riše tako dobro, da si bo s tem nekoč zagotovo služila kruh. Njena največja in najpomembnejša vzornica je bila mama, ki je od nekdaj zelo delavna, ustvarjalna in ljubeča. Med kreiranjem modnih kreacij je mama Katji iz ostankov pustila šivati oblekice za barbike in morske prašičke, zato Katja še danes, ko ima dovolj časa, rada sešije kaj unikatnega zase ali za hčer. Dvojezično osnovno šolo, ki jo je končala z odličnim uspehom, je Katja obiskovala v Luciji in kot ena od treh odličnjakov dobila priznanje za izjemne dosežke v obliki grafike. »Moji učiteljici je šlo na jok, ker sem si namesto gimnazije za nadaljevanje študija izbrala srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo ter takoj naredila sprejemni izpit,« se spominja Cahova. Ve, da se je takrat pravilno odločila, saj je njena umetniška duša prav na tej šoli dobila krila in prav stroga profesorica, akademska slikarka Darja Vidic, od lani žal pokojna, je pri pouku kostumografije s svojimi duhovitimi pripovedmi o zgodovini oblačenja, ki jih je povezovala z duhom časa, v mladi Katji prebudila željo, da bi nekoč naredila poučno slikanico. Tako je lani izdala dvojezično knjigo Najlepša obleka na svetu. Sicer pa je Katja kot najstnica resno trenirala džez balet in šov dance ter med drugim na televiziji nastopala ob takrat rosno mladem Janu Plestenjaku. »Zelo ga cenim tudi zaradi zdravorazumskega pogleda na razlike med spoloma, zaradi katerih je deležen napadov skrajnih feministk,« pravi Katja.
Kaos slogov
Svoje znanje je Katja kasneje praktično nadgrajevala s šivanjem in z obiskovanjem modnih sejmov v Milanu in Parizu, in to tudi v času študija novinarstva. Poleti 2001, nekaj tednov pred zloglasnim 9. 11., je Katja kot ena od dveh zmagovalk literarnega natečaja na FDV za najboljšo družinsko sago za nagrado odletela v New York, svetovno prestolnico mode in tam opravila več intervjujev z modnimi strokovnjaki ter tudi te vključila v diplomo iz novinarstva na temo modnih smernic oblačenja v tiskanih medijih. Kot pravi Katja, se je moda, edinstvena in neponovljiva, ki je obsedla ljudi za več let ter jih popolnoma zasvojila in očarala, že zgodila. »Danes imamo kaos desetin oziroma stotin različnih modnih slogov iz vseh mogočih obdobij, kar sama razumem kot zelo jasen poziv k temu, da se moramo končno obrniti tudi navznoter, k srcu, h koreninam,« je prepričana Katja Cah.
Sprejemaj in dajaj
»Risanja in ilustriranja so nas učili odlični profesorji in profesorice na SŠOF, a vedno me je zanimal tudi družbeni kontekst neke podobe,« pravi Katja, ki sta ji glede tematik v ustvarjanju najbliže antika in klasika, ki se vedno znova vračata kot v valovih. Prepričana je namreč, da ljudje nikoli ne bomo nehali hrepeneti po elegantni, drzni, privlačni, a hkrati dostojni lepoti, tesno povezani z naravo. Še posebej jo navdihujejo najstarejša, tudi prastara evropska kultura, nordijska in slovanska mitologija ter vedno aktualno ljudsko izročilo s svojimi simboli oziroma povsem praktični napotki za zdravo in zadovoljno življenje. Katjin knjižni prvenec, že omenjena Najlepša obleka na svetu, je namenjen najprej deklicam vseh starosti pa tudi mamam in vzgojiteljicam, saj se njen apel glasi: »Ženska, bodi lepa in zlata tudi v srcu ne glede na starost!« Kot meni Katja, smo ženske namreč na splošno pozabile biti nežne, sprejemajoče in se ne znamo spoprijeti niti z lastno ranljivostjo, kaj šele s tisto svojega bližnjega. Sicer pa se Katji v življenju zdi zelo uporabno tudi navodilo: Ne prepiraj se s tepcem, saj te bo spravil na svojo raven in te tam premagal z izkušnjami. Všeč ji je tudi napotek cesarja Marka Avrelija, ki ga je prebrala pred kratkim: »Sprejemaj brez napuha, dajaj z veselo voljo!«
O slikanici
V Katjini slikanici, ki je v osnovi kratek pregled zgodovine oblačenja na evropskih tleh od piramid dalje, kot prispodoba Zemlje nastopa deklica Gaja. Med potovanjem skozi čas se ji spreminjajo ne le oprava, temveč tudi barva las in oči, polt pa ostaja svetla. »S tem sem želela sporočiti, kako zelo raznovrstna in čudovito spreminjajoča se v slogih je bila pravzaprav Evropa vse do milenija, ko je noro potrošništvo modo pripeljalo do somraka,« pripoveduje Katja, ki vidi rešitev v obujanju malih srčnih butikov in učenju pri mojstrih, da delujemo kar najbolj samooskrbno, praktično in prijazno do narave. Zadnja slika v slikanici, ko se Gaja končno vrne domov in obrne hrbet ogledalu, je prispodoba osebne rasti in odraščanja, sprejemanja odločitev, ki prinašajo tudi izgube: dekle ob drevesu sicer najde svojo igračko − medveda, a ta oživi in odide v gozd. »Ideja za to preobrazbo se je v meni prebudila v času, ko je za rakom umiral moj oče. Njegova smrt me je prizadela bolj, kot sem si kadar koli mislila, saj sva bila pred njegovo boleznijo večino časa na bojni nogi ali pa sva drug drugega ignorirala. Tik pred smrtjo sva se spet zbližala in med nama ni bilo več zamer. Tisti zadnji objem, ki sva si ga dala, bo vedno ostal z menoj,« pripoveduje Katja, njena slikanica pa med vrsticami sporoča, da ti obleko lahko vzamejo, objema ljubezni pa ti nihče ne more ukrasti.
Nadaljevanje prvenca
V prostem času gre Katja najraje z enajstletno hčerko in s psičkom maltežanom Jarijem v naravo, tudi na morje, kjer s hčerko opazujeta živali in rastline ter se pogovarjata o stvareh, ki so v življenju najbolj pomembne, nato pa doma kaj dobrega skuhata in pojesta. Pred časom se je Katja začela ukvarjati s športnim streljanjem in jahanjem, a je za zdaj oboje dala malo na stran zaradi drugih obveznosti. Vedno pa zelo rada slika dela z mitološko in fantazijsko tematiko, pleše, posluša glasbo z močnim karakterjem in bere knjige, ki spodbujajo k načelnosti in poštenosti brez fige v žepu. V prihodnosti načrtuje novo slikanico, nadaljevanje prvenca, ki se bo še bolj osredotočila na pomen družinskih vezi, pristnosti in ljubezni med mamo in očetom ter do njunih otrok, spet v povezavi z naravo, s kulturo in predniki. »Tem včasih namenjamo premalo pozornosti in spoštovanja, spet drugič pa gredo v pozabo, ker se v življenju niso dovolj trudili, pokazali poguma, ponosa oziroma se zaradi lenobe niso razvili, kolikor je mogoče,« pravi Katja, ki jo najbolj moti, da so se v zadnjih desetletjih v vse sfere umetnosti in ustvarjanja prikradle najrazličnejše perverzije in lažna multikulturnost, kar pomeni, da odrasle in naše otroke oglasi, filmi, knjige, dokumentarci in risanke na vsakem koraku prepričujejo, da je zares zanimivo, junaško in čudovito vse, kar ni slovensko ali evropsko. Katji se zdi za malo, da ima Slovenija v svojih muzejih prvo kolo in glasbilo v zgodovini človeštva, a se včasih zdi, kot da nas je tega sram oziroma da se nam ne zdi nič posebnega. Moti jo, ko na osnovnih šolah že v prvi triadi prirejajo tečaje orientalskih plesov, in se pri tem sprašuje, kaj je narobe s folkloro, ki se pleše v parih na luštne ljudske pesmi, kot je Sinička se je usedla gor na drobno vejico.
