Piše: Franc Bešter
Tukaj nameravam pisati predvsem o hoji za Kristusom, pred tem pa za uvod napisati na kratko nekaj stvari, napisanih v predhodnih člankih.
Zakaj konec moderne, zakaj naj bi živeli v njenih poslednjih časih? Ker je s svojimi znanji, na katerih temelji in deluje, sprožila številne škodljive procese tako v naravi kot v človeški družbi. Zaradi njih bo ta civilizacija zahajala (že zahaja) v vedno nove in vedno hujše krize, in zaradi njih bo delovala vedno teže.
Zaradi njih bo nujno čim prej uvajati novo (po-moderno) dobo, postavlja se vprašanje, na kakšnem znanju. Odgovor: na takšnem, ki bo sposobno premagovati (odstranjevati) negativne učinke moderne. Lastnost znanj (načina mišljenja, življenja itd.) naše dobe pa je, da so zelo škodljiva za človeško dušo. Posledica je, da danes živimo v času hude duhovne krize, še več, v kulturi duhovne smrti. Ob tem pa bodo mnogi porekli, da je »nova doba« potem stvar Svetega pisma in Cerkve. A glede tega sem tudi že nekaj napisal: pri obojem nastopajo določene ovire glede tega. In zato so nam podarjene knjige RŽVB, dane »za rešitev naše dobe in za novo dobo.« V njih je torej znanje (večje od vsakega drugega znanja) za ustvarjanje nove dobe. To znanje pa se nanaša na resnice, ki jih je potrebno poznati pri hoji za Kristusom (glede iskanja te poti, hoje po teh poteh), logično, kajti ta pot vodi dušo k »resničnemu življenju v Bogu«, se pravi, na tej poti se borimo proti duhovni smrti.
Zakaj v življenju iskati to pot?
Najprej (predvsem) zato, ker obstajata Duh in duša. Duša, ki potrebuje Boga, in ker človek kot tudi telesno bitje v tem materialnem svetu potrebuje neko pomoč, podporo in varstvo »od zgoraj« – od Duha, ki prežema svet in ki daje smer dogajanju sveta. To dogajanje bo človeku naklonjeno, če mu bo naklonjeno delovanje Duha.
In če je božja volja naša svetost, potem je njegova volja hoditi po tej poti, kajti biti svet pomeni hoditi za Kristusom. Ali ni naloga Cerkve, da to oznanja in razlaga? Res je, v pridigah se tudi omenja hoja za Kristusom, a razmeroma »mimogrede«, čeprav naj bi bila ta pot bistvo krščanskega življenja. Kar me je pri tem vedno motilo: nič ni govora o tem, kaj pomeni hoditi za Kristusom in kako v življenju najti to pot.
Kar se tiče te poti, bom tu izhajal iz znanja (resnic) knjig RŽVB, začel bom z naslednjima dvema stavkoma: »Kažem ti svoje načrte. Učim te hoditi po mojih stopinjah«. Ta dva stavka povesta več stvari, najprej pa to, da to pot človeku ni enostavno najti, pri tem mu mora pomagati sam Bog, Bog sam ga uči teh poti – po Kristusovih stopinjah, torej za Besedo. A logično je, da mu kaže svoje stopinje, kajti kazanje poti je tako pomembna njegova lastnost, da sebe imenuje tudi Pot: »Jaz, Jezus (Beseda!) sem Pot. Kažem ti pot«. Pot človeku kaže tako, da mu kaže svoje načrte, in ti načrti so lahko samo načrti Besede (božjega Logosa) za prihodnje dogodke sveta (človekovega življenja). Ker pa konkretne (prihodnje) dogodke lahko vidimo (edino!?) v videnjih, je za iskanje in spoznanje te poti nujno potrebno sprejemati to, kar prihaja od Duha. A tu je v Cerkvi prisotna neka odločilna ovira, kuga racionalizma: »duhovniki pridigajo o duhovnosti, a (zaradi racionalizma) zavračajo, kar prihaja od Duha«. Zato Jezus v RŽVB pove tudi: »Govorijo o poti, a jo zapirajo«.
Hoja po stopinjah Besede
Hoja po teh stopinjah je pot služenja Besedi, se pravi spolnjevanja božje volje, ki naj bi bila »bistvo človekovega vsakodnevnega življenja«, kot piše v RŽVB. Če naj bi bilo iskanje te volje prvo v človekovem življenju, pomeni, da naj bi bila ta pot za človekovo življenje bistvena. Pravzaprav naj bi človek na ta način iskal Boga: »Išči Me v mojih željah (volji!)«, piše v RŽVB. In takoj nato: »Vsakega, ki Me išče, bom podprl in mu dal svojo Moč. Moja Moč te bo podprla, zadržala bo tvoje padce«.
Bog torej tistemu, ki Ga išče (ki išče njegovo voljo), obljublja, da ga bo pri njegovem delovanju v tem materialnem svetu podpiral, ta njegova Moč, ki jo človeku daje, je vsekakor njegov Duh, ki napolnjuje svet in je dejavnik, ki daje smer dogajanju sveta, in človek res potrebuje naklonjenost tega dogajanja, od katerega žal prihajajo tudi nesreče in nevarnosti!
»Hodi po mojih stopinjah, in deloval bom v tebi in po tebi. Naj se spustim na Zemljo po tebi«.
Novost »novega kruha« knjig RŽVB (dane tudi za boljše razumevanje Razodetja!) je tudi v resnici, da v hoji za Besedo le-ta, delujoča v Duhu, deluje v človeku in po človeku. Iz te resnice pa izhajajo velike vrednosti takšne poti za človeka, ki hodi po njej. Ker na njej človek postane orodje Duha, ga ta pot vodi k cilju duše – v Presveto Srce (le Duh lahko dviga dušo!), in ker je orodje Duha, človek na tej poti božjo pomoč in podporo: »Jaz pomagam svojim orodjem«. In od odločitve za to pot zavisi tudi človekova večna usoda: »Če želiš hoditi za Menoj, si rešen…«.
In še ena prednost te poti: to je tudi pot do spoznavanja resnice o dogodkih, o dogajanju sveta, ki jo je mogoče, kot sem že opisoval, spoznavati EDINO s pomočjo Besede, a prihod Besede je milost (dar), v RŽVB pa je jasno rečeno, da človek mora sodelovati z Bogom, sicer mu bo odtegnil vse svoje milosti, in to so-delovanje se doga na poteh hoje za Kristusom! To potrdi tudi naslednji stavek: »Če stopiš na Stezo Kreposti (pot hoje za Kristusom!), ki te bo vodila k Meni, ti bo Duh – nosilec Modrosti (Besede) naklanjal Modrost v izobilju«.
Hoja po krvavih stopinjah
Stopinje (sledovi, odtisi) Besede so VSI dogodki sveta, človek seveda ne more po vseh, zato v RŽVB piše: »Hodi po mojih krvavih stopinjah«. Katere so le-te?
To razkrije naslednji stavek: »Niste sledili znamenjem moje krvi, ki sem jih pusti za sabo kot kažipote«. Človek lahko hodi za Kristusom, ker on hodi pred človekom – tako, da za sabo pušča znamenja svoje krvi (Duha). To so kaži-poti: z njimi Beseda – Pot človeku kaže to pot, in po tej poti potem človek tudi MORA iti. In te stopinje so »krvave« zaradi teh znamenj – znamenj Duha.
Znamenja Duha so tudi videnja: »Videnje nastane, ko se moj Duh sreča s tvojim duhom«. In edino v videnjih lahko vidimo konkretne dogodke, z vsem, kar jih gradi (osebe itd.). In ali ni v tem sodobnem svetu, kakršen je (kaotično stanje, zapleteno življenje s tehniko…), nujno potrebno vedeti za povsem konkretne dogodke – stopinje Besede, skozi katere naj bi šli? Tu se pokaže problem današnje Cerkve, kjer se sicer omenja hoja za Kristusom, vendar si glede te poti z nekaj načeli in pravili, pobranimi iz Svetega pisma, mnogokrat ne moremo kaj dosti pomagati, obenem pa se zavrača, kar prihaja od Duha – se pravi sama znamenja Kristusove krvi! Odsvetuje se npr., da bi se človek v življenju ravnal po videnjih, a v RŽVB piše: »Ali sem kdaj rekel, da se bom prenehal razodevati in dajati znamenja? Moja znamenja ne bodo nikoli prenehala. Ob tebi stojim in ti dajem znamenja. Ravnaj se po njih«.
Povzetek
V zadnjih štirih člankih sem se ukvarjal s problematiko zatona moderne oz. sedanje oblike civilizacije. Vzroki zatona so v negativnih učinkih njenih najvišjih dosežkov – modernih znanosti in tehnike na naravo in družbo. Vendar: ni videti prave alternative temu, kar je dala in postavila moderna, njenim znanjem in institutom: znanosti, tehniki, demokraciji in tržnemu gospodarstvu, in uporabi tehnike znotraj tega. Obenem pa je jasno, da bo nadaljevanje po tej poti povzročalo vedno pogostejše in vedno hujše krize. Ali je mogoče izstopiti iz sistema, ki naravo in družbo vodi v propad?
Mislim, da je ta izstop možen in tudi nujen. Najprej pa se moramo zavesti silnic sodobnega sveta: v katero smer vlečejo in kaj jih generira. Tok sodobnega sveta vleče ljudi v smeri racionalizma in materializma (posledice znanosti, tehnike), nek način mišljenja in življenja, kar oboje je zelo škodljivo za dušo. Jezus v RŽVB svari: »Ne dopusti, da te tvoja doba uniči!« Iz sistema je mogoče izstopiti: da si začnemo prizadevati za višje (ne-materialistične) cilje, za tisto, kar potrebuje duša, to pa zahteva revolucijo v poti do resnice (glede dogodkov sveta) in v načinu odločanja – vse to s pomočjo Duha.
Pri tem se moramo zavesti resnih ovir glede tega: razsvetljenstvo je ustvarilo racionalistično spoznavno-miselno strukturo, s pomočjo katere ni mogoče do resnice o dogajanju sveta niti do pravilnega odločanja, a večina ljudi danes to poskuša. Preseči to zmoto. Do tega je sicer mogoče priti, a znanje za to se skriva v spoznavni stavbi krščanstva. Problem pa je, da je lastnost racionalistične spoznavne strukture, da povzroča rušenje in razkroj verske spoznavne stavbe, šolski sistem, postavljen od razsvetljenstva, pa v (mlade) ljudi vgrajuje racionalistično spoznavno stavbo, zato je do danes večina ljudi izgubila vero. In Zemlja je postala gospostvo satana. Izgradnja »nove stavbe« in življenje v skladu z njo – to je danes postalo nujno.
