Piše: Franc Bešter
Moderna doba je z neko spoznavno metodo poskušala priti do resnice o materiji, nasploh o materialnem svetu, in znanstveniki tistih prvih stoletij se v svojem strastnem iskanju te resnice niso kaj dosti spraševali glede uporabe teh spoznanj v tehniki niti glede učinkov te znanosti in tehnike na naravo in družbo. A tudi če bi se: vseh takrat tudi ni bilo mogoče predvideti.
In ena od številnih učinkov na družbo je tudi kuga racionalizma – o njej sem že precej pisal. Človek moderne dobe živi v prepričanju (predvsem zaradi osupljivih dosežkov znanosti in tehnike), da človeški razum lahko spozna resnico.
Toda: kaj je resnica? To je Pilat (v času skepticizma) vprašal Kristusa. Tukaj se tudi jaz ne morem spuščati v razpravo o tem – o tem se filozofi prepirajo že tisočletja.
Resnica: o čem? Večina pripadnikov te (racionalistične) civilizacije si predstavlja, da je moderna znanost spoznala resnico o izgrajenosti sveta in o dogajanju v njem. S pametjo in tem znanjem je torej mogoče spoznavati resnico o konkretnih dogodkih sveta. Zakaj je to zmota, sem na kratko skušal nakazati v prejšnjem članku: njena spoznavna metoda ni primerna za to zaradi narave dogajanja sveta. Ono je silno kompleksno, dinamično, v njem se mnogo stvari skriva, zakriva, izmika, v dogajanju sveta navadno (in to v enkratnih, neponovljivih odnosih!) nastopajo tako dejavniki neživega sveta, v vseh agregatnih stanjih, rastlinskega, živalskega sveta in človeške družbe. Vse to deluje »nekontrolirano« in v medsebojni odvisnosti in součinkovanju, jasno, da se to izmika metodi znanosti, že zato, ker je večina stvari »nemerljivih«.
A tako deluje oder sveta, na katerem mora vsak človek vsak dan znova igrati svojo vlogo. Pri odločanju pa bi človek moral imeti pregled nad vsaj nekaterimi konkretnimi dogodki sveta. In tu smo pri resnici: spoznati resnico o nekem dogajanju pomeni vedeti za VSE, kar v njem nastopa, tudi za tisto, kar ga generira in kar se odigrava »za kulisami«, in celo tisto, kar je povsem skrito, kot je npr. dogajanje v duševnosti in dušah ljudi (a ravno to je lahko odločilno pri poteku nekega dogajanja!).
Skepticizem in agnosticizem?
Če je človek prepričan, da s svojo pametjo in znanjem lahko spozna resnico (o dogajanju sveta), se bo v življenju dal temu (razumu in racionalističnemu znanju) v življenju tudi voditi. A če to priznamo za zmoto, se v življenju znajdemo pred neko novo težavo: ostanemo brez gotovosti, opore, usmeritve.
Današnje stanje na svetu, ki ga je za sabo pustil ravno (znanstveno-tehnični) razvoj, pa je takšno, da človeku na vsakem koraku daje vedeti, da on sam, s svojo pametjo in znanjem, ne more do resnice o konkretnih dogodkih sveta: kaos, hitro in zapleteno življenje s tehniko, vohunjenje in nadzorovanje ljudi, tudi s tehniko, kriza okolja, družine in šole, zgrešena vzgoja, problematična mladina, ki je »prihodnost« te družbe, moralni razkroj v gospodarstvu in politiki… . Pozitiven učinek te vsesplošne krize (pozne moderne) bo po mojem tudi v tem, da bo človek spoznal in priznal, da s svojimi lastnimi močmi ne more do resnice o konkretnih dogodkih in osebah sveta. Krize se tu res pokaže kot »priložnost«. Če sledimo samo poti razuma (pot filozofije, razmišljanja), se bomo pri tem stanju slej ko prej znašli v skepticizmu in agnosticizme. S tem pa brez gotovosti in opore.
A neka gotovost mora obstajati, v prejšnjem članku sem skušal nakazati, zakaj ona obstaja (edino) v verski spoznavni stavbi, ne pa v racionalistični spoznavni strukturi. Narava dogajanja sveta je takšna, da vse to lahko pozna le Bog, Duh (in to tudi pozna), ki pozna tudi vso prihodnost in človeku po Duhu to resnico tudi razodeva.
V novi dobi (novem razsvetljenstvu) bo nekaj ključnega (o tem sem prepričan) spoznavati to resnico, se pravi zares RESNICO, ne pa neko namišljeno resnico, ki naj bi jo spoznal omejeni razum. Za kar pa bo nujno napraviti (ponotranjiti!) dvoje: spoznati in priznati, da s pomočjo pameti in njenih dosežkov ni mogoče do te resnice. Glede tega je čas ugoden, saj splošna kriznost moderne, česar sem se prej dotaknil, ustvarja dogajanje sveta, ko je nemoč razuma glede spoznavanja tega postala zelo očitna. Vendar pa tu obstaja neka velika ovira in težava, ki jo bo v »novi renesansi« nujno treba premagati (preseči): nevednost glede tega, kako potem do te resnice, če ne (samo) z Razumom, s kakšnim znanjem. In če je to znanje v spoznavni stavbi krščanstva, smo soočeni s še eno težavo: to stavbo je moderna z nekim znanjem, načinom življenja ipd. v večini pripadnikov te civilizacije porušila ali vsaj močno omajala: »Spoznaj, da sta racionalizem in modernizem največja sovražnika moje Cerkve, ker oba vodita v ateizem«.
»Vsak mora zgraditi to novo stavbo v sebi«
To je še en stavek iz knjige RŽVB, ki kaže na to »zrušenje«, obenem pa na to, da se znanje za resnico o dogodkih sveta in za odločanje ne skriva v racionalistični, ampak v verski spoznavni stavbi. Vendar, daleč je že srednji vek, ko je bila pripadnost veri in Cerkvi samoumevna in je bilo Sveto pismo temeljna knjiga civilizacije. Življenje v tej kulturi je bilo dokaj preprosto in mnogo bolj počasno kot danes, samo nekaj poklicev: poljedelska družba in obrtniki v mestih, fevdalni ekonomski sistem, in fevdalna (piramidalna) struktura Cerkve je bila seveda z njim kompatibilna. Teokratska država. V tem svetu je veljal nek red in vsakemu stanu, od berača do kralja, je pripadalo njegovo mesto. To stanje pa je v 16. stoletju začel razkrajati modernizem.
In če sedaj primerjamo ta svet z današnjim, z našo pozno moderno, moramo priznati velikanske razlike: ogromno število novih poklicev, vsak hodi po nekih svojih potih, odločati se in delovati je treba v svetu nereda, v svetu, ki je zavrgel Dekalog, v svetu hitrega in zapletenega življenja s tehniko.
Kaj pa vloga krščanstva, Cerkve v takšnem svetu? Cerkev je nedvomno ohranila svojo fevdalno strukturo, ta pa je lahko (kot sem omenil v prejšnjem članku) glede marsičesa tudi ovira. Eden od problemov v katolicizmu je npr. v tem, da se verniki ne poglabljajo v svojo vero, ostanejo pri svoji »otroški«, a življenje v sodobnem svetu bi zahtevalo poglobljeno znanje. Vendar, če je v krščanstvu znanje za spoznavanje resnice o dogodkih sveta, je v Cerkvi še en problem: racionalizem. Jezus namreč pove: »V mojo Hišo se je vtihotapila kuga (racionalizem)«. Pri spoznavanju te resnice je namreč nekaj ključnega sprejemanje tega, kar prihaja od Duha, v Cerkvi pa se zaradi tega to zavrača: »Pridigajo o duhovnosti, a zavračajo, kar prihaja od Duha. V srcih duhovnikov vlada racionalizem«.
Kdor to zavrača, zavrača Besedo, delujočo v Duhu – Besedo, ki zato vedno prihaja po Duhu, Besedo, ki kot Luč sveta razsvetli svet – z Resnico o njem. Sploh našo dobo, ki jo označuje tudi racionalizem, označuje tudi ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha.
Racionalizem in »nova stavba«
Zakaj racionalizem kot neka (razsvetljenska) filozofija (ki postavlja Razum na prvo mesto!) zavrača to, kar prihaja od Duha? Ker vse hoče podrediti Razumu, in tako tudi to: tako, da si to razlaga z raznimi (zlasti psihološkimi) teorijami – konstrukti Razuma, s tem to zavrača kot nekaj, kar bi bilo od Boga in njegovega Duha. Vendar, verska stavba se je pokazala za neodporno na rušilne silnice racionalizma: «Velik odpad (od vere) je sad racionalizma«. Ta nevarnost ni prišla le od moderne znanosti: »Znanje vaše dobe (ki se ga po šolah učijo VSI) se bojuje proti mojemu nauku«, prišla je tudi »od znotraj«. Zaradi zavračanja tega, kar prihaja od Duha, ljudje v veri ne iščejo, ne vidijo in ne najdejo znanje za spoznavanje resnice o dogajanju sveta, in nimajo nobenega IZKUSTVA o čemerkoli metafizičnem (kar res prepriča!): »Človeške teorije so mojo Cerkev spremenile v puščavo«.
Novo stavbo bo potrebno zgraditi, ker je »stara stavba« pri večini danes porušena: »Stari kvas je izgubil svojo moč«. Če jo je izgubil, jo je zaradi racionalizma: če le-ta povzroča odpad od vere, še bolj gotovo povzroča njeno slabljenje. In Jezus daje svoje Sporočilo tudi zato, ker »je racionalizem izzval njegovo moč«, in imenuje ga tudi »novi kruh«. V čem pa naj bi bila moč in novost »novega kruha« – v primerjavi s »starim kvasom«?
Glede tega zapiše, da z njim ni povedal nič novega, pomeni, da ne gre za novo vsebino (glede na Sveto pismo), ampak za novo obliko. Iz njegovih besed pa nujno sledi, da gre pri tej obliki za nekaj močnejšega od racionalizma, in ker je moč racionalizma v (racionalistični) znanosti, ona je »orožje racionalizma«, sledi, da knjige RŽVB vsebujejo nekaj večjega in močnejšega od te znanosti. Ta znanost pa prihaja in nastopa v imenu izkustva in eksaktnosti (dokazovanja s tem), iz tega sledi, da je novost »novega kruha« in te nove oblike nujno (tudi) v tem: v izkustvu in eksaktnem opisovanju stvari. In to tudi drži: kdor se bo resno poglobil v te knjige, bo to lahko odkril! Vendar, v njih ni neke nove znanosti o materiji, pač pa nauk o Svetem Duhu. In izkustvo se nanaša na Duha, in stvari, ki se nanašajo na Duha, so opisane nedosegljivo eksaktno!
»Nihče ti ne more dati večjega znanja kot Jaz«, pove Jezus in napove, da bo moderna znanost (orožje racionalizma) propadla, ko se bo soočila z znanjem teh knjig. A ta znanost je znanost o materiji, kako more propasti ob srečanju z znanjem o Duhu, ki je ne-materija?
V to se tu ne bom spuščal, tu nameravam priti do resnice o dogodkih sveta in do znanja za pravilno odločanje. Zmota naše dobe: prepričanje, da se znanje za to skriva v racionalistični spoznavni strukturi. Obenem pa je lastnost te strukture, da kot nek virus (v duši in možganih) razkraja in podira versko stavbo, če jo ima človek v sebi izgrajeno. Delovanje te bolezni v tej civilizaciji pa je tudi eden od glavnih vzrokov za sedanje kaotično stanje v njej – ljudje so izgubili dejavnik, ki naj v družbi vzpostavlja nek red: »Nered se je močno ukoreninil v tem svetu odpadništva«, piše v RŽVB. Odpad pa je sad racionalizma.
Ravno to stanje pa zahteva revolucijo v poti do resnice in v načinu odločanja – te cilje dosegati ne le z razumom, ampak tudi s pomočjo Duha. Zato pa je nujno v sebi izgrajevati »novo stavbo«, ki vsebuje znanje za to. Zavestno izgraditi: samo od sebe ne gre nič! Kako naj izgleda (poteka) to notranje izgrajevanje? S knjigami »Resnično življenje v Bogu« nam je podarjen nek material, stvari večinoma podane s simboličnimi besedami, in znanje se razvija z analizo pomena teh simboličnih besed, in v RŽVB obstajajo stavki in besede, ki te simbolične besede pojasnjujejo, in odkrili bomo, da se stvari medsebojno pojasnjujejo izredno eksaktno. V načinu tega opisovanja bomo odkrili presežnost teh knjig (ne morejo biti delo človeške inteligence). In ravno zaradi te eksaktnosti (kjer se vse medsebojno podpira), je s tem materialom mogoče graditi to »novo stavbo«.
