Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Ta prispevek je nadaljevanje oz. dopolnitev zadnjega članka. V njem bom skušal nakazati bistvo »nove renesanse« – prehoda v po-moderno, ki je danes postal NUJEN. Ki pa ga, kot že rečeno, ni mogoče izpeljati po politični poti, ni ga mogoče zaukazati – kar se lahko začne le spontano dogajati – na področju notranjosti ljudi.
Da, ena od negativnosti, ki jih je povzročila moderna, je tudi v tem, da je ljudi prekomerno pozunanjila (spet »zasluga« znanosti in tehnike!), in to je v našem času prignano prav do absurda.
Torej, osebno sem prepričan, da se ključ do »nove dobe« skriva na področju človekove notranjosti. To bom skušal tukaj utemeljiti. Moderna doba je izpeljala revolucijo v razvoju orodij, a ta razvoj je za seboj pustil stanje kaosa v svetu in opustošenja v dušah ljudi, kot sem opisal v prejšnjem članku. Tu je treba navesti še eno veliko negativnost, ki jo je povzročil ta »napredek«, namreč onesnaženje možganov z nekim načinom mišljenja (okužba z racionalizmom). Velik problem naše dobe je tudi v tem, da ljudje neko znanje in nek način mišljenja uporabljajo tudi za stvari, ki za to niso primerne. Gre npr. za spoznavanje resnice o dogajanju sveta. Človek, mentalno močno pogojen z načinom mišljenja, značilnim za empirične znanosti, potem s tem pristopa tudi k spoznavanju dogajanja sveta, prepričan, da je s tem resnico o dogajanju mogoče spoznati. A metoda moderne znanosti (eksperiment, objektivno opazovanje, merjenje) ni primerna za spoznavanje DOGAJANJA, pri eksperimentu gre namreč za nek izsek, iztrgan iz celote sveta, in za nekaj KONTROLIRANEGA, medtem ko gre pri VSAKEM dogajanju za nekaj neizmernega, vse-povezanega, soodvisnega in ne-kontroliranega. Posledica vsega tega je velika nepreglednost in nepredvidljivost.
In kaj nam bo resnica o povsem konkretnih dogodkih sveta (z vsem, kar jih gradi)? Potrebujemo jo pri odločanju, usmerjanju v življenju. A če ponižno priznamo, da nam ta resnica s človeškimi močmi ni dostopna, se s tem znajdemo v temi agnosticizma in skepticizma, brez neke gotovosti in opore v življenju, in s tem stanjem se spet ne moremo sprijazniti.
Odločanje in dogajanje
Živeti pomeni odločati se, delovati – vsak dan znova. Kaj pogojuje naše odločitve? Dogajanje sveta in cilji, ki jih zasledujemo. Večina ljudi se zaveda ali vsaj sluti, da je uspeh njihovih delovanj odvisen ne le od njihovih osebnih naporov in sposobnosti, ampak tudi od dogajanja sveta, znotraj katerega vsakodnevno delujejo. In cilji? Priznati si moramo, da večina od nas zasleduje materialistične cilje (postavljanje telesnih potreb in udobnosti na prvo mesto v življenju) – našo dobo med drugim označuje materializem, materialistični duh časa.
Vendar, materializem ni prava pot, če izhajamo iz evangelija (a tudi budizem npr. uči tako). A obstaja še ena zmota, v katero nas je zapeljala moderna: da s svojo pametjo in znanjem lahko spoznavamo resnico o dogajanju sveta, zato se s tem lahko tudi pravilno odločamo. V to so nas v veliki meri prepričale moderne znanosti, ki naj bi »pravilno« spoznale izgrajenost materialnega sveta, zato je s tem znanjem mogoče spoznavati tudi dogajanje v njem (izgrajenost in to dogajanje – vse to je globoko povezano, soodvisno!).
Kako torej do resnice o dogajanju sveta? Po mojem je to najpomembnejša naloga za »novo renesanso«. Ali je človeku sploh mogoče do nje? Mora obstajati neka pot, če naj bi v življenju imeli neko usmeritev in oporo. A tu se srečamo tudi s problemom etike, ne samo našega uspeha: naša dejanja imajo VEDNO takšne ali drugačne učinke na dogajanje sveta, pozitivne ali negativne. In če nimamo pregleda nad nekim dogajanjem, ne moremo poznati posledic svojih dejanj, lahko si predstavljamo, da delamo dobro, ko v resnici povzročamo zlo.
Kdo (ali kaj) lahko zares pozna dogajanje sveta? Ljudje kljub vsej moderni tehniki zagotovo ne. Če priznamo obstoj Boga, je to zagotovo On (sicer ne bi bil Bog!). Ali naj potem skušamo priti do resnice o dogodkih sveta s pomočjo verskega znanja? Pravzaprav druge poti ne vidim, in tu bom izhajal iz naslednje resnice: »Vse se dogaja po moji volji«. Če se VSE v materialnem svetu dogaja po neki višji Volji. Mora Bog imeti pregled nad ABSOLUTNO VSEM, kar na svetu obstaja in se dogaja. In če sledimo še drugim verskim resnicam, to tudi drži: Duh, ki napolnjuje ves svet, VSE vidi, sliši in vse začuti, in njegove oči vidijo tudi v duše vseh ljudi.
Torej, kar se tiče odločanja (in človek se mora odločati tudi na politični ravni!): prišli smo do problema etike in metafizične problematike, kar vse pa je (vsaj v kulturi Zahoda) v domeni vere oz. Cerkve, ki to vero oznanja. A tu se znajdemo pred nekim odločilnim vprašanjem: ali se je Cerkev kot institucija odzvala na izzive, ki jih je prinesla moderna doba, ali je našla odgovore na vprašanja, ki jih je zastavila racionalistična, industrijska civilizacija, znotraj katere se je znašla?
Tu smo soočeni tudi s problematiko cerkvenih struktur. Strukture so sicer potrebne, mnoge stvari omogočajo, a glede številnih stvari lahko pomenijo tudi oviro. Omenil bi nekaj ovir, ki jih vidim v katoliški Cerkvi: ona že s svojo velikostjo in piramidalno strukturo povzroča neko togost v delovanju. Nadalje: v vrhovih teh struktur so v veliki večini starejši (»vladavina starcev«), ki so že bolj počasni v dojemanju novosti in v odzivanju. Potem cerkveno učiteljstvo: ono skrbi za »čistost vere«, dobra plat tega je, da Cerkev ne razpade na sekte, slaba pa, da se verniki v katolicizmu v svojo vero ne poglabljajo kaj dosti (saj je to »stvar hierarhije«), a življenje v sodobnem svetu zahteva zrelost in poglobljeno znanje. So pa seveda še številni drugi dejavniki, o katerih je govora v knjigah RŽVB. Stavke iz njih sem tu že velikokrat navajal.
Zakaj 12 knjig »Resnično življenje v Bogu«?
One ne bi bile potrebne, če bi bilo v Cerkvi »vse v redu«, tako pa jih vidim kot nek nujni poseg »od zgoraj«. Tam pa piše, da je Cerkev danes v ruševinah, postala je »kup kamenja zaradi racionalizma, nepokorščine in nečimrnosti«.
Racionalizem – kuga naše dobe. Iz teh knjig sledi, da Cerkev s svojo strukturo in načinom oznanjanja ni bila kos tej kugi, v njej je prišlo do velikega odpada, največjega v zgodovini: ta Odpad simbolizira beseda »ruševine«. In v tem je pomen, namen teh knjig: Jezus pove, da jih daje kot velik dar človeštvu in tudi za prenovo Cerkve – ker »je racionalizem izzval njegovo moč«.
Seveda so v Cerkvi tudi številne druge slabosti, napake, grehi in pomanjkljivosti, kar vse prihaja od samih ljudi, delujočih znotraj struktur, Jezus, ki svojo ustanovo v popolnosti pozna, vse to v knjigah razkriva, in pove, da je stanje »žalostno«. Da pa ni večjega zaklada za prenovo Cerkve, kot so te knjige!
Kar se tiče odločanja in poti do resnice o dogodkih sveta: ali je znanje v Svetem pismu podano tako, ali ga Cerkev podaja in oznanja (razlaga) tako, da je to blizu našemu načinu mišljenja in uporabno v našem načinu življenja – sredi sodobnega sveta, kakršen je?
Osebno sem mnenja, da niti eno niti drugo. Vsebina 2000 in več let starega Svetega pisma sodobnemu človeku zveni arhaično, kljub novim prevodom. Tudi zato, ker so njegovi možgani okuženi z nekim načinom mišljenja in znanjem – s tistim, kar je značilno za moderne empirične znanosti. Jezus pove, da daje te knjige, ker »je stari kvas izgubil svojo moč« in jih imenuje »novi kruh«, a da z njimi ne prinaša nič novega, se pravi, v RŽVB ne gre za neko novo vsebino, pač pa za nov način in novo obliko, v kateri je ta podana.
Vendar, v končni fazi je Cerkev pooblaščena, da podaja in razlaga to vsebino, a izgleda, da ji je spodletelo, sicer ne bi prišlo do tako velikega odpada od vere. Ali ljudje danes iščejo, ali najdejo znanje za pot do resnice o dogodkih sveta in za odločanje v življenju? Mirno lahko rečemo, da ne. Ne moremo sicer trditi, da v pridigah ni govora o hoji za Kristusom, o božjih navdihih in vzpodbudah, o Svetem Duhu, a upam si trditi, da tega ni mogoče UPORABITI v sodobnem svetu. Kaj npr. pomeni »hoditi za Kristusom« ali kako izgledajo »navdihi Svetega Duha«?
Jezus glede tega npr. pove, da je v Cerkvi prisoten velik liberalizem (ta se napaja iz grešnosti!), da v njej prevladuje človeško mišljenje, da »so jo človeške teorije spremenile v puščavo«. Velik problem je v naslednjem: da »duhovniki pridigajo o duhovnosti, a zavračajo, kar prihaja od Duha«.
Zavračanje tega! To je pri poti do resnice o dogodkih sveta in pri odločanju nekaj najbolj usodnega, kajti resnico o konkretnih dogodkih sveta je mogoče spoznavati EDINO s pomočjo tega, kar prihaja od Duha. Kot opisano, EDINO Duh pozna VSE dogajanje sveta (a tudi prihodnost!), in Duh to resnico tudi razodeva: »Moj Sveti Duh RESNICE vam razodeva, kaj se dogaja na svetu…«. In Duh hoče človeka tudi voditi – po poteh hoje za Kristusom, kjer je ključno razumevanje božje volje, kar je spet dano po Duhu: »Moj Duh prihaja, da vam podari popolno spoznanje moje volje«.
Seveda se pojavi vprašanje, v kakšnem jeziku se nam to razkriva. Vsekakor gre za jezik Duha, a Jezus pove, da smo izgubili čut za ta jezik, še en velik izziv za novo dobo: osvajanje tega jezika! Konkretne dogodke pa lahko vidimo (edino!?) skozi (nočna) videnja, zato vidim pred seboj to vizijo: kakor je renesansa 16. stoletja začela odpirati pogled telesnih oči v tretjo dimenzijo (perspektiva, obračanje k zunanjemu!), tako bo nova renesansa začela odpirati oči duše – v svet Duha, se pravi v absolutno zgoraj, kar je obenem tudi absolutno znotraj:
»Videnje nastane, ko se moj Duh sreča s tvojim duhom«.
