(PISMO BRALCA) Dediščina Udbe

Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec

Kastelec, Roman Jeglič, Brejc in dediščina Udbe, vprašanja, ki jih država ne sme preskočiti.

Prometna nesreča predsednice republike Musar v predoru Kastelec je po doslej objavljenih ugotovitvah prometni dogodek. Policija je odstopila zadevo specializiranemu državnemu tožilstvu. Toda s tem zgodba ni končana.

V vozilu sta bili poleg predsednice in varnostnika tudi dve njeni prijateljici. Ena od njiju je Viktorija Krivolutska, ruska državljanka za katero je bilo  potrjeno, da je bila v preteklosti v partnerskem razmerju z Romanom Jegličem. Sama Krivolutska je potrdila, da sta bila par in da sta nekaj časa skupaj živela v Rusiji, hkrati pa zanika kakršno koli sodelovanje s tujimi obveščevalnimi službami in pravi, da z Jegličem že približno 15 let nima stikov.

Iz teh podatkov še ni mogoče sklepati, da je Krivolutska sodelovala z rusko obveščevalno službo. Takšen sklep bi bil brez dodatnih dokazov neutemeljen.

Ključno ime v tej zgodbi je Roman Jeglič.

Jeglič ni zgolj nekdanji poslovnež, ki je nekoč živel v Rusiji. Bil je namestnik oziroma visoki funkcionar takratne Varnostno-informativne službe (VIS), predhodnice današnje Sove. Njegovo preteklost je v zadnjih dneh ponovno odprla javna razprava, pri čemer je posebej pomembno pričevanje nekdanjega direktorja VIS Mihe Brejca.

Brejc je za 24ur povedal, da je Jeglič v času, ko sta delala v VIS, prišel k njemu z idejo, da bi se služba na neki način vpletla v piramidno igro Catch the Cash. Brejc pravi, da ga je zaradi tega nemudoma zavrnil.

To je bistveno drugačna trditev od splošnega govoričenja o »Udbi in Catch the Cash«.

Gre za konkretno pričevanje nekdanjega šefa VIS o konkretnem predlogu konkretnega človeka, ki je bil hkrati visoki obveščevalni funkcionar in je bil povezan z eno največjih finančnih afer zgodnje slovenske tranzicije.

Catch the Cash: denarna piramida in vprašanje državnega pokroviteljstva

Catch the Cash je bila ena največjih denarnih verižnih oziroma piramidnih iger v Sloveniji v začetku devetdesetih let. Po objavljenih podatkih je bilo leta 1992 v igro vključenih približno 120.000 ljudi, skupni vložki pa naj bi znašali približno 105 milijonov nemških mark. Sistem je deloval prek mreže predavateljev oziroma voditeljev, ko pa je dotok novih vlagateljev usahnil, se je piramida sesula.

Še pomembnejši pa je drugi del zgodbe.

Starejša poročanja o aferi omenjajo nikoli dokazano, vendar večkrat ponovljeno sumničenje o povezavah posameznikov iz notranjega ministrstva, policije in VIS z igro Catch the Cash. Slovenske novice so že pred leti pisale o očitkih policijskega pokroviteljstva in o govoricah, da naj bi bila igra celo organizirana s podporo države. Hkrati pa isti vir izrecno pove, da takšne obtožbe niso bile dokazane.

Zato je treba biti natančen: Ni dokazano, da je Catch the Cash organizirala Udba.

Je pa dokazljivo, da so okoli igre obstajali očitki o povezavah z državnimi službami, da so bili nekateri uslužbenci notranjega ministrstva povezani z igralno mrežo in da se v dokumentiranih poročilih pojavlja Roman Jeglič.

Še več, po poročanju Slovenskih novic je direktor Exocoma Ciril Gradišar potrdil, da so se organizatorji sestajali z Romanom Jegličem, takratnim namestnikom VIS. Po istem viru je Jeglič marca 1992, ko je bila igra na vrhuncu, Gradišarju predlagal »postopno ugašanje zadeve«.

Če se to preveri z originalno dokumentacijo, postane vprašanje veliko resnejše od navadne zgodbe o piramidni igri.

Kodeljevo in policijsko varovanje

Posebej zanimiv je primer srečanj na Kodeljevem.

Organizatorka ene od najuspešnejših mrež v okviru teh iger je bila Margareta Tomažič –   Megi. Njena srečanja z vlagatelji v pivnici Jama na Kodeljevem so bila množično obiskana in po poročanju Slovenskih novic tudi varovana. Isti vir navaja, da so nekatera srečanja teh denarnih iger v prostem času varovali celo policisti in da se je pozneje pokazalo, da je bilo med igralci tudi veliko uslužbencev notranjega ministrstva.

To samo po sebi še ne dokazuje državne organiziranosti igre.

Dokazuje pa nekaj drugega, državne službe in posamezniki iz njihovega okolja niso bili popolnoma ločeni od fenomena Catch the Cash.

Prav zato je treba danes zahtevati vpogled v takratno dokumentacijo policije, kriminalistične službe, VIS in drugih pristojnih organov.

In potem pride Danijel Berglez 12. decembra 1991 je bil pred pivnico na Kodeljevem ustreljen 23-letni Danijel Berglez, ki je delal kot voznik oziroma spremljevalec organizatorke Margarete Tomažič. Umrl je nekaj dni pozneje. Primer umora po več desetletjih še vedno ni raziskan do konca.

Berglez ni bil vlagatelj v Catch the Cash. Bil je voznik ene od organizatork.

Prav zato je treba ločiti dve stvari:

1.     umor Bergleza ni dokazano povezan z Udbo ali Catch the Cash;

2. vendar je zaradi njegove neposredne bližine organizacijski strukturi igre legitimno vprašanje, ali je bila njegova vloga oziroma njegova morebitna vednost kdaj ustrezno preverjena.

To vprašanje je še toliko pomembnejše, ker so bila srečanja na Kodeljevem množična, organizirana, finančno obsežna in po takratnih poročilih tudi varovana.

Roman Jeglič in Rusija

Jeglič se po aferah iz začetka devetdesetih let pojavi še v drugi zgodbi, v Rusiji.

Po raziskavi Dnevnika je deloval kot predstavnik slovenskih podjetij v Krasnojarsku. Tam je bil povezan tudi z Viktorijo Krivolutsko, ki je pozneje postala prijateljica predsednice republike. Ruski podatki kažejo, da sta bila Jeglič in Krivolutska prijavljena na istem naslovu. Zato se postavja vprašanje, ki ga ni mogoče preprosto odpraviti kot politično provokacijo. Ali je bil Jeglič v Rusiji kadarkoli novačen oziroma nadzorovan s strani tamkajšnjih obveščevalnih služb in ali je lahko zaradi svojega položaja razkril slovenske obveščevalne informacije.

To ne predstavlja dokazano dejstvo, temveč kot sum, ki bi ga morala preveriti Sova.

Mikrofilmski kovček, dokaz ali še ena nepreverjena trditev?

V javnosti se je pojavila tudi zgodba o domnevno odtujenem kovčku z mikrofilmi oziroma tajnimi dokumenti, ki naj bi bil povezan z Miho Brejcem in Romanom Jegličem.

Zaenkrat za obstoj takega kovčka oziroma njegovo vsebino ni mogoče navesti dovolj zanesljivega javno dostopnega dokaza.

Zato tega ni mogoče predstaviti kot dejstvo.

Če kovček res obstaja, pa je vprašanje izjemno preprosto, kje je, kaj je bilo v njem, kdo ga je imel v posesti, kdaj je izginil in ali obstaja uradni zapis o njegovi izgubi ali odtujitvi?

Brez teh odgovorov ostane zgodba na ravni navedbe.

Kaj ima s tem nesreča predsednice?

Doslej objavljene policijske ugotovitve ne kažejo na sabotažo. Policija kot vzrok navaja neupoštevanje varnostne razdalje.

Zato danes ni dokazov, da je bila nesreča posledica obveščevalne operacije.

Toda zaradi posebnega statusa varovane osebe, prisotnosti policijskega spremstva in dejstva, da je bila med sopotnicami oseba z dokumentirano preteklostjo povezave z nekdanjim visokim slovenskim obveščevalcem, je legitimno vprašanje, ali je bila celotna varnostna veriga dogodka ustrezno preverjena.

Kaj je torej treba razjasniti?

Če želimo iz te zgodbe narediti resno preiskavo in ne političnega obračunavanja, mora država odgovoriti na konkretna vprašanja:

1. Kaj vse vsebujejo arhivi VIS o Romanu Jegliču?
2. Kaj je Jeglič dejansko počel v zvezi s Catch the Cash?
3. Zakaj je kot visoki funkcionar VIS komuniciral z vodstvom Exocoma?
4. Ali obstaja dokumentacija o njegovem predlogu za »ugašanje« igre?
5. Kateri policisti oziroma uslužbenci notranjega ministrstva so sodelovali pri varovanju srečanj Catch the Cash?
6. Zakaj so bila srečanja na Kodeljevem varovana in kdo je varovanje odredil?
7. Ali je bil kdo iz policije ali VIS finančno oziroma drugače povezan z organizatorji?
8. Kaj je bilo ugotovljeno v zvezi z umorom Danijela Bergleza in ali so bile njegove povezave z organizatorji igre kdaj predmet preiskave?
9. Kaj je Jeglič počel v Rusiji?
10. Ali je imel rusko državljanstvo in kdaj ga je pridobil?
11. Ali je bil kdaj predmet varnostnega preverjanja zaradi možnega sodelovanja s tujo obveščevalno službo?
12. Kakšna je bila dejanska narava njegovega odnosa z Viktorijo Krivolutsko?
13. Kdaj in kako je Krivolutska pridobila slovensko državljanstvo in kakšno varnostno preverjanje je bilo opravljeno?
14. Ali obstaja dokumentacija o domnevnem mikrofilmskem kovčku?
15. Ali je bil kakšen tak dokument kdaj prijavljen kot izgubljen, odtujen ali uničen?
16. Kakšna je bila natančna varnostna procedura za pot predsednice 31. julija 2026?
17. Ali so bila vsa vozila, vozniki in spremstvo uporabljeni v skladu s predpisi?
18. Ali obstajajo posnetki nadzornih kamer, radijske zveze, komunikacijski zapisi in drugi tehnični podatki, ki bi lahko dokončno rekonstruirali dogajanje pred nesrečo?

Najpomembnejši sklep

Catch the Cash je bila ogromna piramidna finančna operacija.

Okoli nje so obstajali dokumentirani stiki in očitki o povezavah s posamezniki iz državnega aparata.

Roman Jeglič je bil hkrati visoki funkcionar VIS in človek, ki je bil neposredno povezan z vodstvom Catch the Cash, nekdanji direktor VIS Miha Brejc je javno povedal, da je Jeglič celo predlagal vključitev službe v to zgodbo.

Jeglič se je pozneje pojavil v Rusiji, kjer je živel in delal ter bil v partnerskem razmerju z Viktorijo Krivolutsko.

Krivolutska je danes povezana z najožjim zasebnim krogom predsednice republike, vendar iz javno znanih podatkov ni mogoče sklepati, da je sama sodelovala s katero koli obveščevalno službo.

Nesreča predsednice v Kastelecu je po dosedanjih policijskih ugotovitvah prometna nesreča zaradi neupoštevanja varnostne razdalje; dokazov za načrtovano sabotažo trenutno ni.

Toda prav zaradi vseh teh preverljivih povezav obstaja dovolj razlogov, da se ne išče političnega krivca, ampak dokumente.

Če država želi zapreti to poglavje, mora pokazati dokumentacijo.

Če dokumentov ni, je treba ugotoviti, zakaj jih ni.

Če dokumenti obstajajo, jih je treba primerjati.

In če dokumenti pokažejo povezave med nekdanjimi obveščevalnimi strukturami, Catch the Cash, policijskim aparatom, Romanom Jegličem in poznejšimi ruskimi povezavami, potem ne govorimo več o govoricah, ampak o zgodovinsko in varnostno pomembni aferi, ki jo je treba preiskati do konca.

Najmočnejše razkritje zato ni trditev, da je vse povezano. Najmočnejše razkritje je dokaz, ki pokaže, kaj je bilo dejansko povezano — kdo, kdaj, s kom, po čigavem ukazu in s katerimi dokumenti.