Piše: Vida Kocjan
Evropska unija je na razpotju. Vojna na evropskih tleh, nezakonite migracije, izguba konkurenčnosti, tehnološka tekma med Združenimi državami Amerike in Kitajsko ter demografski izzivi odpirajo vprašanje, kakšna bo Evropa prihodnosti. Ali zna Evropska ljudska stranka (EPP), največja politična sila v Evropskem parlamentu, odgovoriti na te spremembe? Je pripravljena priznati tudi lastne napake? In zakaj je za Slovenijo pomembno, da ostane del njenega odločanja? O tem smo se pogovarjali s podpredsednico Evropske ljudske stranke Romano Tomc.
Romana Tomc sodi med najbolj prepoznavne slovenske političarke na evropskem prizorišču. Je podpredsednica Evropske ljudske stranke (EPP), največje politične družine v Evropski uniji, in podpredsednica Slovenske demokratske stranke (SDS). Že več mandatov je poslanka v Evropskem parlamentu, kjer deluje predvsem na področju zaposlovanja, socialne politike, konkurenčnosti in demografskih izzivov. Je tudi sopredsedujoča medskupini Evropskega parlamenta za demografijo, ki si prizadeva, da bi demografske spremembe postale ena osrednjih prioritet evropskih politik. Kot članica vodstva EPP sodeluje pri oblikovanju stališč največje politične skupine v Evropskem parlamentu ter pri usklajevanju politik z voditelji držav in vlad, evropskimi komisarji ter poslanci iz držav članic.
DEMOKRACIJA: Spoštovana gospa Tomc, če bi vas danes nekdo vprašal, v kakšnem stanju je Evropa, kaj bi odgovorili?
Romana Tomc: Evropa se danes ne sooča le z gospodarskimi ali političnimi izzivi. Sooča se tudi s krizo samozavesti.
Predolgo smo živeli v prepričanju, da bodo mir, gospodarska rast in tehnološki napredek nekaj samoumevnega. Medtem pa se je svet spremenil. Kitajska je postala gospodarska velesila, ZDA vlagajo ogromna sredstva v razvoj in umetno inteligenco, Rusija je z agresijo na Ukrajino pokazala, da mir ni zagotovljen, migracijski pritiski pa so razkrili, da Evropa ni bila dovolj pripravljena zaščititi svojih zunanjih meja.
Toda Evropa ima še vedno izjemne prednosti. Imamo znanje, ustvarjalnost, močno gospodarstvo, demokratične institucije in bogato kulturno dediščino.
Zato nisem pesimistka. Sem pa prepričana, da ne bomo mogli izkoristiti tega potenciala, če ne bomo verjeli vase. Zdi se, kot da smo malo v šoku in izgubljeni. Kar naprej neki predlogi, s katerimi želimo kaznovati druge, namesto da bi spodbudili svoje potenciale. Ta obrat v razmišljanju je po mojem mnenju najpomembnejša naloga naslednjih let.
Veliko ljudi meni, da je prav EPP odgovorna za današnje stanje Evrope, ki ni rožnato. Kako odgovarjate na to?
Ta očitek pogosto slišim. Nisem med tistimi, ki za vsako ceno zagovarjajo vse odločitve iz preteklosti. Tudi sama na predsedstvu EPP večkrat opozorim, da si ne smemo zatiskati oči pred upravičenimi kritikami. In da bodo ljudje cenili, če bomo sposobni kdaj priznati tudi svoje napake. Brez nepotrebne vzvišenosti.
Smo največja politična družina v Evropi in zato nosimo svoj del odgovornosti. Tega ne zanikamo.
Treba pa je razumeti tudi, kako deluje Evropska unija. Evropske politike niso delo ene same politične skupine. Vsaka odločitev je zato rezultat kompromisov.
Največja napaka bi bila, če bi danes trdili, da je bilo vse narejeno prav. Ni bilo.
Odgovorna politika mora znati biti kritična tudi do svojih odločitev in jih po potrebi tudi popraviti. V tem vidim tudi največjo razliko med EPP in mnogimi drugimi strankami. Ideologija vztraja pri svojih odgovorih, tudi ko se svet spremeni. Odgovorna politika pa zna priznati, da okoliščine niso več enake kot pred desetimi leti.
Ali to pomeni, da se EPP spreminja?
Da. To je čutiti vsak dan. Naše vrednote ostajajo enake: svoboda posameznika, odgovornost, socialno-tržno gospodarstvo, subsidiarnost, demokracija, vladavina prava ter spoštovanje človekovega dostojanstva, družine in skupnosti. Spreminja pa se zavedanje glede prioritet.
Danes veliko več pozornosti namenjamo konkurenčnosti evropskega gospodarstva, močni industriji, varnim mejam, cenovno dostopni energiji, umetni inteligenci in zmanjšanju birokracije.
Ne, EPP ne spreminja svojih vrednot. Da, EPP spreminja odgovore na nove izzive.
Ali je EPP kljub vzponu novih političnih sil še vedno najmočnejša politična skupina v Evropi?
Če govorimo o Evropi kot celoti, nedvomno. Drugačna pa je slika v posameznih državah. Politični prostor se spreminja in ponekod pridobivajo podporo nove politične sile. Volivci kaznujejo neučinkovitost in polagajo upe v tiste, ki obljubljajo spremembe. To je demokracija. Problem je, če so obljube prazne. Opozarjati na težave in biti glasen je pomembno. Ni pa dovolj.
Evropska unija ni država z eno vlado in eno parlamentarno večino. Sestavlja jo sedemindvajset držav z različnimi političnimi tradicijami in različnimi nacionalnimi interesi. Če želiš v takšnem okolju spreminjati Evropo, potrebuješ nekaj več od populizma.
Znati moraš pripraviti dobre ukrepe, poiskati večino, sklepati kompromise in na koncu prevzeti odgovornost za sprejete odločitve. EPP vse to zna in zmore. Zato ostaja osrednja politična sila v Evropi.
Zakaj je za SDS pomembno, da ostane del Evropske ljudske stranke?
Ker lahko samo tako učinkovito vpliva na evropske odločitve. Evropska ljudska stranka je največja politična skupina v Evropskem parlamentu in najmočnejša politična skupnost v Evropi. Tu se oblikujejo glavne politične usmeritve in sprejemajo najpomembnejše evropske politike.
To seveda ne pomeni, da se moramo znotraj EPP vedno z vsem strinjati. Nasprotno. Kresanje mnenj je zaželeno, saj prinaša boljše rešitve. Ne nazadnje prinaša tudi spoštovanje. Biti tiho ni vrlina. Tudi sama sem večkrat kritična do posameznih predlogov, ki so na mizi v EPP. Toda če želiš stvari spremeniti, jih veliko lažje spreminjamo od znotraj kot od zunaj.
Menim, da je najlažje, vendar tudi najbolj zavržno, rušiti neko skupnost od znotraj. Težje, vendar bolj pošteno, se je truditi, da bi bila ta skupnost boljša. Zdi se mi prav, da smo kritični in zahtevni, ampak tudi konstruktivni. Da smo graditelji, ne rušitelji.
Politike ne presojam po tem, kako glasna je, ampak po tem, koliko doseže. Prepričana sem, da SDS v EPP lahko doseže največ.
Kako pomembno je, da ima Slovenija predsednika vlade, ki je del Evropske ljudske stranke?
Zelo pomembno. Evropska politika ne temelji le na uradnih srečanjih, ampak predvsem na zaupanju, osebnih odnosih in sposobnosti sklepanja dogovorov.
Predsedniki vlad iz Evropske ljudske stranke se pred vsakim zasedanjem Evropskega sveta sestanejo in uskladijo stališča o najpomembnejših evropskih vprašanjih. Prav tam se pogosto začnejo oblikovati kompromisi, ki pozneje odločilno vplivajo na končne odločitve.
Za majhno državo, kot je Slovenija, je pomembno, da je del tega procesa.
Janez Janša je eden najbolj izkušenih evropskih politikov svoje generacije. Evropski voditelji ga dobro poznajo in vedo, da je odločen sogovornik. Takšnega zaupanja ni mogoče pridobiti čez noč.
Seveda evropska politika temelji na kompromisih. Toda prav tu vidim njegovo veliko prednost. Zna jasno zagovarjati slovenske interese, hkrati pa poiskati rešitve, ki lahko dobijo podporo partnerjev.
V Evropi namreč ni dovolj, da imaš prav. Pomembno je tudi, da znaš svoje partnerje prepričati, da te podprejo.
Kateri so danes največji izzivi, s katerimi se sooča Evropa?
Če bi morala izpostaviti tri, bi rekla: konkurenčnost, varnost in demografija.
Pravzaprav bi vse tri dala na prvo mesto. Poleg tega so med seboj tesno povezani.
Brez močnega gospodarstva ne bomo mogli financirati kakovostnega zdravstva, pokojnin, socialne države, raziskav ali obrambe.
Brez varnosti ni svobode. Ljudje morajo vedeti, da Evropa zna zaščititi svoje meje, svoje državljane in svoje interese.
Demografija pa je temeljno razvojno vprašanje Evrope. Brez otrok ni ne gospodarske rasti, ne vzdržnih pokojnin, ne socialne države.
Prav zato mora biti evropska politika v prihodnjih letih usmerjena predvsem v to, da bo Evropa ponovno bolj konkurenčna, bolj varna in bolj prijazna družinam.
Migracije ostajajo ena največjih skrbi evropskih državljanov. Ali je prav EPP zaslužna za spremembo evropske migracijske politike?
Da, EPP je pri tem odigrala odločilno vlogo. Kot veste, je bila pred kratkim sprejeta zakonodaja glede vračanja ilegalnih migrantov. Nastala je na pobudo EPP in bila sprejeta z glasovi EPP. Brez EPP je ne bi bilo. To ni bila le sprememba retorike, ampak konkreten premik evropske politike. Velik premik tudi znotraj EPP. Pred dvema letoma se je zdelo to nemogoče.
Dolga leta smo opozarjali, da Evropa potrebuje učinkovitejše varovanje zunanjih meja, hitrejše azilne postopke in predvsem učinkovito vračanje ljudi, ki nimajo pravice ostati v Evropski uniji. Takrat smo bili zaradi teh stališč pogosto deležni kritik.
Migracijski pakt ni popoln. Tudi sama bi si želela ambicioznejših rešitev. Je pa pomemben korak v pravo smer. Ne gre za vprašanje ideologije, ampak za vprašanje zaupanja. Če ljudje dobijo občutek, da Evropa ne obvladuje svojih meja, izgubijo zaupanje tudi v evropske institucije.
Mnogi EPP očitajo, da je pred leti preveč podpirala zeleni prehod. Se je tudi tu kaj spremenilo?
Da. Veliko. Predvsem smo postali bolj pragmatični. Varovanje okolja ostaja naš cilj, toda izkušnje zadnjih let so pokazale, da morajo biti okoljski cilji usklajeni z gospodarsko realnostjo.
Če zaradi pretirane regulacije evropska podjetja zapirajo vrata, delovna mesta odhajajo drugam, proizvodnja pa se seli v države z nižjimi okoljskimi standardi, to ne koristi ne evropskemu gospodarstvu ne okolju.
Prav EPP je prva opozorila, da je treba nekatere ukrepe spremeniti. Od komisije smo zahtevali, da pripravi spremembe.
Zato danes govorimo o tehnološki nevtralnosti, zmanjšanju birokracije, spodbudah za inovacije in razumnem tempu zelenega prehoda.
Že vrsto let opozarjate na demografske spremembe. Zakaj menite, da je to eno najpomembnejših vprašanj prihodnosti?
Ker je demografija temelj skoraj vseh drugih politik. Za koga sploh sprejemamo zakone, oblikujemo politike in gradimo Evropo, če ne za ljudi?
Lahko imamo najboljše gospodarstvo, najboljše šole, najboljše zdravstvo in najboljšo socialno politiko. Če pa Evropa ne bo imela ljudi, ki bodo ustvarjali, delali, snovali družine in vzgajali naslednje generacije, bo vse to dolgoročno težko vzdržno.
Demografija ni samo vprašanje rodnosti. Je vprašanje gospodarske rasti, pokojninskega sistema, trga dela, javnih financ in medgeneracijske solidarnosti.
Zato vedno pravim: brez otrok ni ne gospodarske rasti, ne vzdržnih pokojnin in ne socialne države.
Največje bogastvo Evrope niso njene institucije ali njena pravila. Največje bogastvo Evrope so njeni ljudje.
Veseli me, da se tudi znotraj EPP temu področju namenja vedno več pozornosti. Z demografijo se res veliko ukvarjam. Med drugim sopredsedujem skupini Evropskega parlamenta za demografijo, pripravila pa sem tudi predlog resolucije o demografiji, ki ga je EPP sprejela kot temeljni dokument za naše odločitve na tem področju.
Zdaj pa je čas, da te usmeritve postanejo tudi konkretne evropske politike, ki bodo mladim olajšale odločitev za družino.
Pred kratkim ste se na zasebni avdienci srečali tudi s papežem Leonom. Ob tej priložnosti ste mu podarili posebno svečo iz čebeljega voska iz Slovenije. Kakšen vtis je na vas naredilo srečanje?
To je bilo zelo posebno in iskreno srečanje. Sveti oče je govoril o dostojanstvu človeka, pomenu družine, solidarnosti, miru in odgovornosti do prihodnjih generacij. To so vrednote, ki jih sama razumem kot temelj evropske civilizacije in so zelo blizu tudi vrednotam, ki jih zagovarja Evropska ljudska stranka.
Kot darilo iz Slovenije sem mu izročila posebno svečo iz slovenskega čebeljega voska. Zdelo se mi je lepo, da mu podarimo nekaj, kar simbolizira našo bogato čebelarsko tradicijo, marljivost in spoštovanje narave.
Kaj vas po vseh teh letih dela v Evropskem parlamentu še vedno najbolj motivira?
Prepričanje, da lahko nekaj spremeniš.
Ko sem prvič prišla v Evropski parlament, sem si želela predvsem dobro zastopati Slovenijo. Danes se zavedam, da lahko s svojim delom prispevam tudi k oblikovanju evropskih politik, ki bodo vplivale na življenje milijonov ljudi.
To je velika odgovornost, hkrati pa tudi velik privilegij.
V vseh teh letih sem se naučila, da Evrope ne spreminjaš z glasnimi izjavami ali kritikami od daleč. Spreminjaš jo z delom, argumenti, vztrajnostjo in pripravljenostjo sodelovati.
Ljudje od politikov ne pričakujejo praznih besed. Pričakujejo rezultate. To me še danes najbolj motivira.
Danes veliko ljudi pravi, da Evropa izgublja svojo identiteto. Se strinjate?
Mislim, da je Evropa v zadnjih letih pogosto premalo samozavestno zagovarjala to, kar je.
Evropska civilizacija temelji na spoštovanju človekovega dostojanstva, svobodi, demokraciji, vladavini prava, odgovornosti posameznika in bogati kulturni dediščini. Del teh temeljev so tudi krščanske korenine Evrope, ki so pomembno oblikovale naš pogled na človeka, družino, solidarnost in skupnost.
To ne pomeni, da se zapiramo pred svetom. Pomeni pa, da moramo vedeti, kdo smo.
Le narod ali skupnost, ki pozna svoje korenine in verjame vase, lahko samozavestno sodeluje z drugimi.
Evropa ne potrebuje manj odprtosti.
Potrebuje več samozavesti.
Kakšno sporočilo bi ob koncu namenili našim bralkam in bralcem?
Evropska unija je po mojem prepričanju še vedno najuspešnejši politični in mirovni projekt v svetovni zgodovini.
Ali je brez napak? Seveda ne.
Tudi sama sem v tem pogovoru večkrat povedala, da so bile sprejete odločitve, glede katerih bi danes ravnali drugače.
Toda rešitev ni v rušenju Evropske unije. Rešitev je v tem, da jo izboljšamo in krepimo. Da popravimo tisto, kar se je izkazalo za slabo in škodljivo, in ohranimo vse, zaradi česar je Evropa še vedno najboljši prostor za življenje.
Evropa mora ponovno postati bolj konkurenčna, bolj varna in bolj samozavestna. Več pozornosti mora nameniti družinam in demografiji, varovati mora svojo kulturno dediščino ter vrednote, na katerih je zrasla evropska civilizacija.
Ob tem moramo znati sodelovati z drugimi, vendar vedno odločati predvsem v evropskem interesu. Samozavestna Evropa se ne podreja nikomur. Zna sodelovati, hkrati pa ohranja svojo identiteto in svojo pot.
Tudi Slovenija ima v takšni Evropi svoje mesto. Zanj se moramo samozavestno boriti, graditi zavezništva in verjeti, da lahko s svojim znanjem in izkušnjami prispevamo k skupni prihodnosti.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
