Piše: Vančo K. Tegov
Korupcija v postsocialističnih družbah je kompleksen pojav, ki ga ni mogoče zreducirati na en sam vzrok. Naslovno vprašanje – ali gre za postsocialistično normo (tj. globoko ukoreninjeno kulturno-pravno prakso, ki se je ohranila prejšnjega sistema) ali za erupcijo nerealiziranosti (tj. izbruh frustracije, razočaranja in oportunizma zaradi neuspele tranzicije v pošteno, meritokratsko in učinkovito družbo) – zahteva upoštevanje obeh vidikov. Resnica je verjetno v njuni kombinaciji, z močnim poudarkom na prvem.
Postsocialistična norma: dediščina sistema
Komunistični in socialistični režimi so sistematično spodkopavali pravno državo, ločitev oblasti in individualno odgovornost. Gospodarstvo je bilo centralizirano, odločitve pa so temeljile na politični zvestobi, ne na kompetencah ali tržnih signalih. Zaradi kroničnega pomanjkanja blaga in storitev so se razvile neformalne mreže (veze, »znanci«, podkupnine, »malo darilo« za hitrejšo obravnavo). To ni bilo dojemano kot korupcija, temveč kot preživetvena strategija v sistemu, kjer je država lastila skoraj vse. Privatizacija je v mnogih primerih potekala netransparentno, prek insiderskih dogovorov, političnih strank in starih elit. Nomenklatura se je pogosto preoblikovala v nove kapitaliste ali vplivne lobije.
Slovenija kot koruptivna »Meka«
Ključni problem slovenske države je korupcija. Ta je globoko zažrta, vtisnjena v genski zapis njenih akterjev in njihovih naslednikov ter vpliva na vse pore družbe. V Sloveniji je sistem tako zasnovan, da se celo nezakonita volišča postavijo na dvorišču graščaka, ki s pomočjo svojih janičarjev čuva nepreštete in neoštevilčene glasovnice ter si tako prikroji rezultate.
Še v času fevdalizma je bilo jasno, da moraš graščaku dati desetino. Danes je še slabše: poleg vseh davkov je treba plačati še dodatnih deset odstotkov – in veš, da je vedno nekaj v ozadju. Institucije, ki bi morale to preprečevati, so šibke ali imajo globoko načeto integriteto. To velja predvsem za sodstvo, policijo in nadzorne organe, ki so ohranili kadrovsko kontinuiteto iz prejšnjega režima skupaj z navado »gledanja stran« ali celo aktivnega sodelovanja. Kultura nizkega zaupanja v institucije in visokega zaupanja v osebne mreže je pripeljala do tega, da je korupcija v postsocialističnih družbah postala »socialna konvencija«. Če jo počnejo vsi, je noro, da je ne počneš tudi ti. Stroški so nizki, koristi visoke. Mnogi se v takšnem okolju celo počutijo izpolnjene in »čislane« v svoji sredi.
Erupcija nerealiziranosti: frustracija tranzicije
Drugi vidik je prav tako pomemben. Tranzicija v kapitalizem in demokracijo je pri mnogih prinesla globoko razočaranje. Pričakovanja o hitri blaginji, pravičnosti in »evropskih standardih« so se pogosto izjalovila. Nastala je nova neenakost: nekateri, povezani z močjo, so obogateli prek sumljivih poslov, drugi pa so ostali na robu družbe (visoka brezposelnost v devetdesetih, propad podjetij, socialna negotovost).To ustvarja občutek, da »sistem ne deluje pošteno«. Zato se ljudje – tako navadni državljani kot funkcionarji – zatečejo k korupciji kot obliki kompenzacije: »Če drugi kradejo, zakaj ne bi tudi jaz?« ali »Brez veze ne gre«. Nerealizirane obljube meritokracije, pravne države in enakih možnosti vodijo v cinizem in oportunizem. Korupcija tako postane simptom globljega razočaranja nad »divjim kapitalizmom« ali »lažnimi reformami«. V tem smislu je korupcija res erupcija – izbruh pritiska, ki se nabira zaradi neuspeha institucij, da bi zagotovile pošteno igro. Vendar ta frustracija ni primarni vzrok, temveč pospeševalec. V državah z močnimi institucijami (na primer v baltskih državah po uspešnih reformah) je takšna erupcija bistveno manj izrazita.
Kaj prevladuje?
Prevladuje postsocialistična norma, ker:
korupcija je bila vgrajena v samo DNA sistema (centralizem, pomanjkanje odgovornosti, dvojna morala),
tranzicija ni pomenila popolnega preloma: elite, navade in vrednote so se v veliki meri ohranile,
empirični podatki kažejo, da je korupcija v postsocialističnih državah sistemska in vztrajna, ne le začasna posledica »težkih časov«.
Hkrati erupcija nerealiziranosti pojasnjuje, zakaj se korupcija v nekaterih okoljih še krepi: ko ljudje vidijo, da pošteno delo ne vodi do uspeha, medtem ko veze in podkupnine vodijo, se norma dodatno utrjuje. Nastane začaran krog – šibke institucije → korupcija → še manj zaupanja → še več korupcije.
Rešitev ni v moraliziranju ali iskanju krivcev v preteklosti, temveč v odločni krepitvi institucij: neodvisno sodstvo, popolna transparentnost javnih naročil, učinkovita zaščita žvižgačev, meritokratsko kadrovanje in dosledno kaznovanje (ne le »majhnih rib«). Države, ki so to resno izvedle (Estonija, v določenih obdobjih tudi Gruzija), so korupcijo bistveno zmanjšale. Tam, kjer se je ohranila kontinuiteta starih praks ali kjer so nastale nove politične klientelne mreže, pa korupcija ostaja kronična.
Korupcija torej ni neizbežna »norma« postsocializma, je pa zelo verjeten izid, če tranzicija ostane polovična. Ni zgolj erupcija frustracije – je predvsem posledica sistema, ki ni dovolj radikalno zamenjal stare logike moči z novo logiko pravil in odgovornosti. Dokler se to ne zgodi, bo korupcija ostala del vsakdanjika.
Ali zmoremo onesposobiti to večglavo koruptivno kačo?
Moramo in zmoremo. Čas je, da to storimo – prvič zaradi nas samih in zaradi vas, ki ste korajžni in stopate v ospredje. Vi, generacija, ki želi živeti polno, ustvarjati in ne trepetati, izražati misli in ne jih zadrževati vase. Korupciji in njenim »kreatorjem« ne smemo dovoliti, da si prilastijo »domovinsko« pravico. Če jo kdo že ima, mu jo je treba nemudoma odvzeti. Slovenija mora biti očiščena korupcije – kjerkoli že je in v katerikoli fazi. Povzročitelje, razvijalce in izvajalce je treba najti ter jih postaviti tja, kamor sodijo, da se posvetijo pranju svojih moralnih in resničnih madežev.
Obzorje nad nami in pred nami mora biti čisto. Prihodnosti, ki prihaja, moramo dati priložnost, da nam odstre jasen pogled na nebu in k boljšemu jutri.
