Piše: Jože Biščak
V sredo, 3. decembra lani, se je 18-letni Henry Nowak pridružil prijateljem, da bi se poveselili ob koncu prvega semestra na Univerzi v Southamptonu v Združenem kraljestvu. Ko se je sam vračal domov, ga je na ulici petkrat zabodel Vickrum Digwa, 23-letni britanski državljan sikhovskega porekla. Prijatelj Digwe je poklical policijo in Nowaka obtožil rasističnih pripomb. Policisti so mu verjeli; smrtno ranjenemu mladeniču so nadeli lisice in mu odrekli takojšnjo zdravniško oskrbo. Posnetek policijske kamere je razkril, da jim je študent, ki je krvaveč ležal na tleh, rekel »Zaboden sem bil« in »Ne morem dihati«. Pred dnevi je bil Digwa spoznan za krivega in obsojen na dosmrtno zaporno kazen.
Zakaj so policisti verjeli sikhu, Nowaka pa uklenili in ga pustili ležati na tleh, čeprav bi mu lahko rešili življenje? To ni bilo naključje niti tragična usoda, ampak posledica v Evropi in na Zahodu nasploh prevladujočega narativa, da lahko etnično nasilje in rasizem izvirata le od belcev. In Nowak je (bil) belec. Tudi če ni bil kriv, je izzival s svojo barvo kože. Tako so se odzvali tudi prevladujoči levičarski mediji: če ne bi bile na sojenju razkrite srhljive podrobnosti o ravnanju policije, bi primer končal na straneh črne kronike levo spodaj. Ker pa je prišlo tudi do protestov, tega niso mogli prezreti. Kakopak na svojevrsten način. Nošenje noža in večjega, 53-centimetrskega bodala je bilo denimo opravičevano, češ da je to tradicija Digwe kot člana sikhovskega reda nihang. Sicer na Otoku nedovoljena tradicija, ampak vseeno tradicija, ki pomeni kulturno obogatitev, mar ne?
Bralec se bo najbrž spomnil primera črnca Georgea Floyda, ki je v Minneapolisu v ZDA leta 2020 umrl med policijskim postopkom. Ustanovljeno je bilo gibanje Black Lives Matter (Črna življenja štejejo), po ulicah so divjali črnci, antifa in levičarski aktivisti. Razbijali so, ropali, zažigali avtomobile in stavbe. Medijski mainstream se nad drhaljo ni zgražal, poročal je, da gre za logičen odziv na »sistemski rasizem« belih policistov in belcev nasploh nad črnci. O Floydu so poročali kot o poštenjakarju in junaku, ki je umrl mučeniške smrti, čeprav je šlo za kariernega kriminalca, ki se je ob aretaciji upiral policistom. V Sloveniji je bilo o tem objavljeno na desetine člankov; do vrhunca absurdnosti je prišlo, ko je urednica revije Gloss Tea Hegeduš na naslovnici objavila črnsko manekenko in dodala pripis: »Vsa življenja štejejo.« To so označili za rasistično izjavo.
Nasprotno je medijski mainstream nedavne proteste zaradi smrti Nowaka takoj označili za skrajno desničarske, tudi televizijske debate, ki so sledile, so šle natanko v to smer: strašenje pred (rasistično) desnico. Tako je danes povsod po Evropi. Etnične korenine postanejo ščit za vsakega legalnega ali nelegalnega priseljenca, medtem ko so avtohtoni prebivalci avtomatično osumljeni rasizma in diskriminacije tujcev. Že samo en (napačen) pogled na tujerodnega lahko pomeni ksenofobijo, kaj šele, če mu rečeš, da ga nisi ravno vesel v svoji državi ali da naj bo spoštljiv do kulture v državi, ki mu je dala kruh.
In bodimo jasni. Krivda je na strani tistega dela politike, ki zagovarja odprte meje. Zanemarjanje integracije v imenu domnevnega (kulturnega) pluralizma spodbuja uvoz konfliktov. Še kako imajo prav tisti, ki pravijo, da kdor uvaža tretji svet, sam postane tretji svet; z vso tradicijo nasilja, ki ga prebujeni preprosto spregledajo in ga sprejemajo, čeprav dušijo lasten narod. Ob nobenem nasilju ne sme biti dvojnih meril: kriminal je kriminal, umor je umor, nasilje je nasilje – ne glede na poreklo. Opravičil, češ da se prišlek počuti odrinjeno in stigmatizirano v novi, beli sredini, ne sme biti več. Priti mora do remigracije in deportacij, ne glede na bevskanje nevladnih organizacij, ki jih želijo preprečiti. Tega mora biti konec, drugače bo konec z nami, avtohtonimi prebivalci.
