Sredi marca 2019 je bila v Osrednji knjižnici Srečka Vilharja v Kopru predstavljena knjiga Tretja istrska prebuja in njene senčine, avtorice Lede Dobrinja, sociologinje, ki je ob ustanavljanju slovenske države na svojem domu v Hiši od Ćiuda v Loparju, v času, »ko je vse vrelo od ustvarjalnih energij in bučalo od sreče«, sprožila eno najbolj pristnih kulturnih gibanj v Slovenski Istri, z močnim državotvornim in nacionalnim nabojem, ki ga je imenovala »tretja istrska prebuja«.
Po prvi ob koncu 19. stoletja, s čitalnicami in tabori, in drugi, ki se je rodila iz upora proti fašizmu, najprej s TIGR-om, nadaljevala z ljudsko vstajo znotraj NOB-ja ter dosegla vrhunec v zanosu obnove po drugi svetovni vojni. Začelo se je z odkritjem v krivično pozabo potisnjenega duhovnika in pesnika Alojza Kocjančiča, ki je bil tudi Dobrinji zvezda vodnica v času, ko smo Istrani čutili, da se nam nekaj podira pod nogami in se pri iskanju novega samodejno vračali k izviru, kjer so stvari bolj čiste. Kocjančičev klic, »Pridi, brat, da ti odkrijem svoj zaklad, da ti povem, kako sem mlad, kako razkošno sem bogat«, je segel v premnoga srca istrskega in tržaškega življa. Osrčje dogajanja je bila Hiša od Ćiuda in Center Vita, to je avtoričin zasebni zavod za pospeševanje kreativnosti in naravno življenje. Hišo je avtorici uspelo odkupiti z velikim zalaganjem ter jo predelati v svoj dom in hkrati v kulturni hram istrskega podeželja. V njem se je polno desetletje zbirala domača kulturna srenja, in to neobremenjeno, ljudje vseh mogočih stanov in nazorov, od kmeta do doktorja znanosti in od duhovnika do bivšega partijskega sekretarja. Kot da je to hišo obdajal poseben blagoslov. In to ob številnih aktivnostih Centra Vita, kot so bile likovne in slikarske kolonije, gostovanja raznih skupin, vsedržavni mladinski raziskovalni tabor, večeri ljudske ustvarjalnosti in čitalniški krožki, priprava razvojnih programov za vasi Marezige in Lopar, postavitev krajevne domoznanske zbirke v Hiši od Brdinca v Loparju. Center Vita je izdajal tudi zbornik Brazde s Trmuna in list Istrske teme. V njej so nastajali radijski nizi Ob Rižani in Rokavi, Skrito cvetje rožmarina, Po poteh glagoljaštva idr. Aktivnosti in srečanja, ki so bila spodbujena s spoznanjem, da lahko človek in narod kljubujeta viharjem, ki vršijo preko njiju, samo v primeru, če sta trdo zasidrana v kulturni dediščini svojih prednikov, v lastni narodni identiteti. Lokalni, koprski pisni in elektronski mediji so to samoniklo ustvarjanje Centra Vita podcenjevali in ga potiskali na obrobje. So mu pa tržaški slovenski mediji na široko odprli svoja vrata, predvsem tednik Katoliški glas, ki ga je urejal naš istrski rojak Dušan Jakomin, in kasneje Novi glas pod taktirko Jurija Paljka, pa revija Mladika v režiji Društva slovenskih izobražencev iz Trsta in zlasti Radio Trst A, ki je več let zapored oddajal navedene bogate radijske nize. Brez te medijske podpore iz Trsta bi verjetno ta ustvarjalni zanos opešal, in se nam je tako Trst, kot pri prvih dveh predhodnih istrskih prebujah, predstavil kot kulturno središče tudi za Slovensko Istro.
Kljub vsemu temu ustvarjalnemu zanosu pa Center Vita kot eden prvih zasebnih zavodov ni bil deležen posebnega razumevanja levih lokalnih oblastnih struktur, ki so na to samoniklo delovanje gledale sumničavo ter obstajajo celo indici, da so nadzirale, kaj se v hiši od Ćiuda dogaja in kdo se tam zbira. Pri pridobivanju sredstev pa je moral Center tekmovati z državnimi in občinskimi institucijami, ki so bile večinoma trdno prisesane na proračune in s tem privilegirane. Tudi sicer so razpisovalci ponujali projekte v glavnem bolj izkušenim zunanjim izvajalcem, ki so potem pogosto povzeli in realizirali ideje domače istrske pameti, pri razpoložljivih sredstvih pa pobrali smetano in domačim podizvajalcem pustili drobtinice. Tako je bil Center Vita potisnjen v položaj neprestanega beračenja, kar je imelo za posledico tudi materialne ekzistenčne probleme za avtorico, saj je služila svoj kruh sproti, od projekta do projekta ter jo je to počasi privedlo do pravega upora. Nekega februarskega dne leta 2000, ob svečanem odprtju muzejske zbirke v Hiši od Brdinca in ob 10. obletnici ustanovitve Centra Vita, smo se številni obiskovalci, vključno s takratnim koprskim županom Dinom Pucerjem, znašli v Hiši od Ćiuda na posvetu na temo razvoja Slovenske Istre in vloge domačinov pri tem. Na njem je Dobrinja predlagala, da bi MO Koper zagotovila Centru sredstva za financiranje enega delovnega mesta na ravni občinskega svetovalca in kritje materialnih stroškov in v okviru takega dogovora bi bila avtorica pripravljena dati občini na voljo Hišo od Ćiuda kot javno dobro. Hiša je bil namreč muzej in galerija hkrati in bi tako postala kulturni center istrskega podeželja. Očitno je bilo, da gre za dozorelo, premišljeno, odločno in dokončno ponudbo. Nanjo pa na posvetu ni dobila oprijemljivega odgovora in tudi kasneje ni prišlo do kakega sporazuma. In po desetletju zanosnega ustvarjanja je Dobrinja potegnila nekaj dramatičnih potez. Center Vita je začasno prenehal z dejavnostjo. Hišo od Ćiuda je najprej dala v najem in jo nato prodala, sama pa se je umaknila v tujino za kakih deset let. Tako je tretja istrska pebuja ugasnila in za njo kmalu tudi Kocjančičeva nagrada kot dokazi žalostnega stanja duha v istrskem prostoru in v Sloveniji nasploh.
K temu pa je treba še dodati, da je na začetku 80. let avtorica zbolela za zahrbtno boleznijo, in je bil, kot je to navedla v knjigi, ves ta zanos okrog Hiše od Ćiuda »hkrati njen intimni boj za življenje«, ki ga je očitno dobojevala. Kajti po desetletju odsotnosti se je vrnila v rodno Istro in si kljub vsem udarcem, ki jih je doživela, najprej postavila vprašanje »kam s preostanki moje energije« ter si nanj brez oklevanja odgovorila, da »naprej v nove izzive, nova dejanja, v nove boje…V raziskovanja, v oblikovanje kritične družbene misli, v objave ipd.« In to na vseslovenski ravni, ker je menila, tako kot pisatelj Boris Pahor, da imamo tudi na državni ravni, podobno kot v Slovenski Istri, pomanjkanje narodnega ponosa in šibko lastno istovetnost. In iz teh raziskav je pod njenim uredništvom leta 2015 izšel zbornik Slovensko staroselstvo in Istri, ki v nasprotju z uradnim zgodovinopisjem zagovarja in dokazuje tezo, da smo Slovenci (vključno z ostalim slovanskim življem) staroselci na prostoru od Jadrana prek Donave do Baltika, in ne priseljenci, kar je izzvalo nekaj živčnih polemik. S somišljeniki je odprla facebook skupino z naslovom: »Ali je v Istri še kdo živ?«, kar vse kaže, da njena zgodba še ni končana. In ob vsej tej svoji nevsakdanji in s strminami postlani življenjski poti nam avtorica sporoča, »da se zahvaljuje Stvarstvu (pisanem z veliko začetnico, prip.avt.) za dar, ki ji je bil dan z rojstvom. Za obstoj, za vse, kar je prejela, in za možnosti, ki so se ji ponudile. Ima se za globoko srečno in privilegirano osebo in ne bi zamenjala črtice ali poteze svoje dosedanje odisejade«. Pravi slavospev, torej, življenju, ustvarjanju, neprestanim bojem ter zvestobi sebi in lastnim koreninam.
Milan Gregorič
