Kot dolgoletni naročnik revije PROTEUS za poljudno naravoslovje (od leta 1952), sem v zadnji številki december 2018, 4/81 prebral tudi uvodnik dr. Tomaža Sajovica. Ne malo sem bil presenečen, da levi (Levi) razdiralci pozitivnih evropskih vrednot s svojimi pogledi in propagando posegajo celo v sfero naravoslovja in naravni avtonomni vidik estetike v umetnosti.
Osebno se s politično propagando v naravoslovni reviji ne strinjam, ker ta sem ne spada. Tomaž Sajovic v uvodniku Proteusa prav to počne, ko propagira doktrino »rušenja slonokoščenih stolpov« s pogledi kontraverznega ameriškega levega aktivista Howarda Zinna in našega Rastka Močnika (Zofijini. Net. – Društvo za razvoj humanistike). Z Zinnovim stališčem, da »zgodovino ni dovolj samo pisati, ampak jo ustvarjati«, in Močnikovim prepričanjem, da je bil cilj narodno osvobodilnega boja »podreti kapitalistično družbo«, »sodobna umetnost pa je lahko samo politična, če ne je estetizirajoči kič«, se gotovo strinjajo aktivisti slovenske Levice. Pa sem pri bistvu tega pisanja.
O želji Levice, da bi rada podrla kapitalistično družbo, ni vredno izgubljati besed, saj je to dovolj jasno izpričano v vsem njenem delovanju tako v našem parlamentu, kot sicer v drugih demokratičnih državah, kjer levo usmerjene, tako imenovane liberalne, ali celo stranke z nazivom demokratične kot v ZDA, Rusiji, Kitajski, Severni Koreji, Kubi… z vsemi sredstvi poskušajo uzorpirati in s pogromi zrušiti kapitalistično tržno in razvojno usmerjeno oblast ter »ustoličiti« nekakšne »socialne standarde« enakosti (v revščini). Ekstremne oblike takega nazora so sicer zaradi dokazane neuspešnosti in morije nasprotnikov propadle, komunistični protagonisti pa so jih sebi v korist »modificirali« tako, da so s prikritim kapitalističnim načinom gospodarjenja ohranili kljub temu oblast v svojih rokah. Sem povedal kaj novega? Nič!
Samo ozrite se na našo slovensko stvarnost, kitajsko rusko… in spoznali boste, da »komunizem« še zdaleč ni propadel, ampak se je samo »transformiral« in s starimi ter »potomskimi« kadri ohranil na oblasti. Bolj prikrita pa je druga teza »da zgodovino ni dovolj samo pisati, ampak jo ustvarjati«. O lažeh komunističnega in partizanskega herojstva in zamolčevanja genocidnega delovanja med in po drugi vojni, danes vemo že kar precej. Še vedno pa ne moremo razkrinkati »ustvarjanja zgodovine«. Kaj mislim s tem? Zgodovinopisje bi moralo biti do največje možnosti nevtralno, objektivno, nepristransko. Favorizirana ali zamolčana zgodovinska dejstva so prav to: »ustvarjanje zgodovine«.
Spomnim se razgovora, s tedaj predsednikom Milanom Kučanom, ko sem končal svojo politično udejstvovanje in sem mu rekel, »da se politike ne grem več«. Odgovoril mi je. »politike se ne gre, politika se dela«. Tedaj nisem razumel kaj to pomeni, danes vem, da »delanje politike« pomeni predhodno »ustvarjanje zgodovine«. Z drugimi besedami, politični aktivist morajo volivce prepričati, da so prav oni v posesti najboljših rešitev za narod.
In če v ta namen »ustvarjajo (potvarjajo) zgodovino« z neresnicami, zamolčevanjem dejstev in zlih dejanj…, je to naravnost groteskno. »Nadzgodovinarji« kot imenuje zgodovinar Jože Dežman Spomenko Hribar in njej podobne, so v preteklosti in še danes ustvarjali mite herojstva partizanskega boja in pozitivne vrednote komunistov. Prav zato resnična sprava med Slovenci ni možna, dokler se »ustvarjena zgodovina« iz narodovega spomina ne izbriše. Vse to vemo.
Vendar to niso teme za naravoslovno revijo, in prav zato odločno nasprotujem propagiranje političnih stališč v reviji kot je Proteus.
Ervin Anton Schwarzbartl
