4.3 C
Ljubljana
sobota, 23 novembra, 2024

Protimarakeški shod – se nam bo zgodilo zvonjenje po toči?

Bom povedal kar naravnost: danes sem se udeležil protestnega shoda pred parlamentom. Odkrito povedano, nisem pričakoval veliko. Vseeno pa je bila slika veliko bolj optimistična kot kake tri mesece nazaj, ko sem na prigovarjanje naše bralke prišel pred parlament, kjer je svoj govor imel nekdanji katoliški duhovnik D. E. K. ob spremstvu morda kakih petih protestnikov, vse skupaj pa je bilo videti prav klavrno.

 

No, tokrat pa je bilo vendarle vsaj malo drugače, kljub dokajšnji neorganiziranosti shoda (ko sta hkrati tulila dva govornika), a je bilo vse skupaj videti nekoliko bolj optimistično kot tisti prvi spontani shodi pred ljubljanskim sodiščem, ko je šele potekalo sojenje Janezu Janši, Ivanu Črnkoviču in Antonu Krkoviču, ko Odbor 2014 še ni bil formiran in je prevladala totalna kakofonija – vse dokler nisem ob neki priložnosti dobil megafon v roke in prebral znane Cankarjeve besede (»Jaz, bratje, pa vem za domovino …«), ki jih je leta 1988 ob izpustitvi citiral tudi Ivan Borštner. In v hipu je nastala takšna tišina, da bi slišal celo šivanko, če bi padla na tla.

Ne, ne domišljam si, da je današnji shod posnemanje nedavnih protestov v Franciji. Do takšne stopnje protestov nam manjka še zelo veliko. Vsaj dokler se bo velika večina Slovencev valjala v lastnem udobju, bo pač tako, da bo protestirala samo manjšina. Že večkrat sem namreč zapisal, da bo kritična masa odšla na ulice in trge šele takrat, ko ljudje ne bodo imeli več kaj izgubiti. Vse do tedaj, ko bo naša mentaliteta slonela na strahu (»bojim se za svojo službo, za svoje otroke …«), sprememb ne bo, globoka država pa bo lahko udobno vladala.

Ko sem opazoval današnje demonstracije pred parlamentom, se mi niso zdele posebej nevarne za oblastno elito z vsemi njenimi botri vred. A tudi protesti v Romuniji leta 1989 so se začeli dokaj nedolžno. Zato ne moremo vedeti, ali bo tudi v prihodnje ostalo pri takih protestih, kot so sedaj. A če bodo zborovanja dosegla kritično maso, bo s tem v nerodnem položaju tudi parlamentarna opozicija (trenutno jo sestavljajo tri stranke), ki se bo morala odločiti: ali še naprej podpirati legitimiteto režima ali pa »sestopiti« med ljudi, kar lahko pomeni tudi odstop s poslanskih funkcij. Kar je lahko zelo neprijetna dilema za nekoga, ki misli, da je bil demokratično izvoljen in si torej zasluži biti v parlamentu.

A dokler marakeška deklaracija ne bo prinesla konkretnih, otipljivih (predvsem pa škodljivih) posledic za Slovenijo, bo velika večina pač ostala zvesta drži udobne brezbrižnosti. Množice se ponavadi prebudijo šele takrat, ko je že prepozno.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine