Piše: dr. Stane Granda, zgodovinar, komentator in publicist
Neskončna lahkost govorjenja, s katero nas je v preteklih štirih letih vlade zasipaval njen predsednik Robert Golob, marsikomu pridvigne obrvi. Je vse v redu v »podstrešju« ali pa je nekdo zgrešil objekt nastavitve? To bodo rešili poklicani, ne zgodovinar.
Zanj so stvari bolj ali manj jasne. Ve, da je bil dr. Golob »nasajen« na vlado po volji drugih: plavega iz Murgel, mistra 10 odstotkov (ali ni v resnici več?), Kavaškega klana in še koga.
Stari vzorci odpora proti osamosvojitvi
Ob osamosvojitvi sem pogosto poslušal stare »borce«, praviloma one, ki so šli v partizane 5. maja 1945 ali bili pripadniki Udbe, da nikoli ne bodo dovolili, da bi nekdo prevzel tisto, kar so oni ustvarili po koncu II. svetovne vojne. Raje naj vse propade, kot da dobi v roke Janša. Že takrat je namreč zaradi poraza četrte najmočnejše armade v Evropi tako doma kot v tujini postal sinonim osamosvojitve. Njeno olastninjenje – »Vsi smo zanjo zaslužni!« – v nasprotju s krajo državnega, uradno »družbenega« premoženja ni nikoli uspelo. »Mali« se je pred svojimi »tovariši« prepogosto glasno branil, da samostojna slovenska država nikoli ni bila njegova intimna opcija. To ga ni motilo, da ne bi bil njen predsednik.
Celotno tribuno si lahko preberete v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
