Se pojavil je na prvi strani
ustanove neke gledališke,
tokrat pred reprizo Sapamiške,
bil poziv to publiki je zbrani.
Publika ga žal ni razumela,
le na kakšno vabil je predstavo,
zagotovo ni šlo za zabavo,
se zadeva vsem je čudna zdela.
Čudno se v predstavi je oglašal,
ves čas se jezil je nad oglasi,
se pridušal kakor kmet na vasi,
zraven vlogi dve še oponašal.
Ah, napáčen vzel je bil scenarij,
ga objavil na narobni strani,
kjer so takšni le oglasi zbrani,
kdo zdravilec koz je in pa garij.
Kjer objavlja kmet Klančinšek neki
svoje neokusne nebuloze,
ženske da ozdravil bo nevroze,
kravam žavbo dal proti pripeki.
Se je opravičil vsem igralec,
da tedaj je bil v drugačni vlogi,
v prezidenta vlogi da ubogi
je nastopil oponaševalec.
Publika pa vedela je v hipu,
da se laže klovn bojazljivi,
druge tunka, drugi da so krivi
gre po glavi štorastemu tipu.
Se izkaže končno, da je jarec
mišljen bil v scenariju njegovem,
v vlogi prezidenta pa po novem
je Klančinškov konj, ubogi šarec.
Se jezil na medije presnete
imitator je, saj mu scenarij
ves pomešal je imaginarij,
pahnil v krizo ga identitete.
Sam ne ve, kdaj vlogo kmeta glumi,
pač Klančinška, zmeraj disidenta,
kdaj se znajde v roli prezidenta,
le kdaj konj je, prav narahlo sumi.
