Vse predolgo že v obraz mu buljim,
kmalu po deseti običajno,
mi odmeva glas njegov še trajno,
ko ga vidim, vsakokrat zakrulim.
Udbovček iz ulice sosednje,
sicer po soseski kar odmeven,
dela se za publiko pohleven,
kot da fant iz sodbe je poslednje.
Zagrebant mu že na čelu piše,
iz priimka to je izpeljanka,
sicer pa nikakršna neznanka,
kariero si v oblakih riše.
Vse predolgo že v obraz mu gledam,
se sprašujem, ali se zaveda,
da nastop njegov tako preseda,
da en sam mu hipec ne nasedam.
Očka bil je policaj in striček,
ta imel specifično je težo,
sta ustvarila sledilcev mrežo,
njemu je zaslišanje konjiček.
Jaha ga, kot misli, kolosalno,
na konjičku rad se razkazuje,
kot učenec žlahte pametuje,
pač konjiček, nič profesionalno.
Po madžarsko zdaj že zaslišuje,
kadar v pest mu sogovornik pride,
toda zvezda naglo mu zaide,
ko mu oni pametno kljubuje.
Treba pameti ni tu nobene,
da kljubuješ njemu, zagrebantu,
rad povedal bi obzirno fantu,
da modrosti večno bo zelene.
