Iz domačih ta je zgodba logov,
pravzaprav iz bližnjega je loga,
strašna kjer potika se nadloga,
se vrti okrog volilnih krogov.
K doktorju iz logov se domačih
brez opankov pacient zateče,
pravi, da mu noga ne oteče
in da se je zdravil že pri vračih.
V mestu da najlepšem je na svetu
znan prav vsem, bolnik se pobahal je,
dvigal nogo kvišku prav po pavje,
rekel, da je na svetovnem spletu.
Za ljudi ker vsak dan se razdaja,
še sinova da je v to potegnil,
se nato ob doktorja obregnil,
naj brž terapijo z njim izvaja.
Je opankar kajpak prepoznaven,
doktor mu opank sploh ne otipa,
ve, kje pacienta žuli, ščipa,
ve, da je možak nepridipraven.
Ni na pravega se mož obrnil,
doktor mu opank pač ne popravi,
tudi žuljev zlepa ne pozdravi,
pacienta v hipu je zavrnil.
Naj obišče farmacevtko raje,
spotoma med vrati mu svetuje,
a nikar naj je ne izsiljuje
in naj se varuje tudi kraje.
Mu pomaga le še farmacija,
drugega da zanj ni več zdravila,
se pa vsakič mu bo ponovila
ta megalomanska utopija.
