Piše: Tone Kuzma
Predsednik vlade je obljubljal svetlo prihodnost. Tako svetlo, da smo danes vsi kolektivno oslepeli. Kdor še kaj vidi, je sumljiv. Kdor ne vidi ničesar, je del vizije. Zdravniki so zmedeni, predsednik pa ponosen: končno smo vsi enaki.
Njegovi govori so politična abstraktna umetnost. Ogromno barv, nobene vsebine. Pomen dobiš če gledaš z desnim očesom. Vidiš kako drag je ta okvir, vsebina je pa Colldonijev Ostržek. Stavki so dolgi kot gradnja drugega tira, misel pa kratka kot njegov spomin na to, kaj je v preteklosti govoril in obljubljal..
Vsaka slaba odločitev je za njega “izziv”. Vsak fiasko “priložnost”. Katastrofe so “kompleksni procesi”. Če jih ne razumeš, je to tvoj problem. Predsednik razume vse. Tudi tisto, česar ni. Zato mora ostati na položaju dokler še deluje mikrofon. Predsednik verjame v kontinuiteto. Predvsem v kontinuiteto propada. Če že tonemo, naj tonemo usklajeno. Brez panike. Menjave so stresne. To pa ni humano. Human je nadzorovan razpad z rednimi tiskovnimi konferencami.
Država bankrotira, a predsednik ostaja optimist. Denar ni izginil – šel je na boljše. Proračun je prazen, kar pomeni popolno preglednost. Če ni številk, ni napak. Računovodstvo po principu “manj je več”. In s tem se v celoti strinjajo levo sedeči.
Revščina? Pretiravanje. Gre za nacionalni postni eksperiment. Kolektivni detox. Napačno razumljena skromnost, ki se meri v evrih. Če statistike ne izgledajo dobro, jih predsednik ne gleda več. Če jih on ne vidi, jih ni. Kvantna ekonomija: stanje je hkrati slabo in odlično, dokler ga ne izmeriš.
Ko ga vprašajo, kdo je kriv, pokaže s prstom na desno. Včasih tudi, ko ga nihče nič ne vpraša. To je njegov najbolj treniran refleks. Kot koleno pri zdravniku. Vaja dela mojstra, tudi če mojster ne ve, kaj dela.
Odstop? Nevaren precedens. To bi bilo kaotično. Demokracija mora biti varna. Predvsem pred ljudmi. Predsednik bo ostal “do konca mandata”. Država stoji. Ne deluje, a stoji. Predsednik to imenuje “strateški počitek”. Medtem se za njim ruši gospodarstvo, on pa mirno razlaga, da je vse pod nadzorom. Ima pregled. Ministri padajo kot domine, predsednik pa trdi, da gre za koreografijo. Nihče ne razume, a vsi na levi ploskajo, ker mislijo, da morajo.
Kriv je vedno nekdo drug: prejšnja vlada, vreme, vesolje, kozmični dež in ljudje sami, ker niso dovolj verjeli.
Na koncu predsednik razglasi zmago. Ne nad krizo – nad državo. Kar je ostalo, ni ruševina, ampak spomenik doslednosti. Vse je šlo narobe točno tako, kot je bilo obljubljeno in kot je napovedal na začetku mandata. Ljudje nimajo več ničesar.
Ladja se potaplja. Je že pod vodo, a on mirno na nacionalki razlaga, da ne tonemo – samo spreminjamo globino. Posadka je parlament norcev: eden krpa luknje z govori, drugi meri smer vetra na potopljenem kompasu, tretji razpravlja, ali je voda leva ali desna. In seveda ladja se potopi. Kaj pa predsednik? On je na počitnicah. Pa ne sam.
