Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Včeraj, v ponedeljek 17. 11. dopoldne, sem na javnem radiu – v oddaji “Med štirimi stenami” – poslušala neko gospo novinarko, ki je govorila o svoji kalvariji, ki jo je preživljala potem, ko je – kmalu po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 – doživela zloglasni “izbris”, ker si ni pravočasno uredila statusa prebivalke v novonastali samostojni državi Sloveniji.
Po skoraj polurnem poslušanju te oddaje, sem že hotela zapreti radio, ker gospa novinarka ni povedala skoraj ničesar novega iz že znane jugonostalgične zakladnice izgovorov in zagovorov, zakaj kdo od izbrisanih ni mogel pravočasno urediti svojega statusa tujca v novi slovenski državi, ali pa zakaj ni hotel sprejeti slovenskega državljanstva. Ti izgovori, eden bolj neprepričljiv od drugega, so večinoma tako “eksotični” kot da so bili po osamosvojitvi Slovenije vsi “izbrisani” na zelo pomembnih tajnih misijah nekje na neznanih jugovzhodnih otočjih, od koder niso mogli priti v Slovenijo do roka, ki je bil določen za prijavo tujih državljanov svojega bivanja v Sloveniji pri ustreznih državnih upravnih službah.
Ker radia v dnevni sobi zaradi nekega opravka v kuhinji nisem ugasnila takoj, sem proti koncu pogovora s to izbrisano gospo novinarko slišala – o, Jezus Kristus – najbolj zlobno obtožbo dr. Jožeta Pučnika, hujšo od vseh, ki mu jih je kdajkoli izrekla partijsko udbovska jugoslovanska oblast. Gospa novinarka je v oddaji “Med štirimi stenami” na javnem radiu Prvem za “izbris” nekaj več kot 25 000 oseb, ki so imele skoraj vse ob osamosvojitvi leta 1991 status jugoslovanskih državljanov v Sloveniji, z vso gotovostjo OBTOŽILA dr. Jožeta Pučnika, ker je menda obljubljal etnično čisto Slovenijo, najbolj odločno v enem svojih znanih govorov v enem večjih slovenskih mest (povedala je tudi njegovo ime).
Seveda sem se po koncu te oddaje – skoraj prestrašeno – vprašala, ali bodo izbrisani zaceli z obtožbami dr. Jožeta Pučnika, da je kriv za “administrativni” genocid izbrisanih po slovenski osamosvojitvi. So obtožnice proti njemu že pripravljene? Je evropsko sodišče že seznanjeno s to slovensko “zadevo”? Ali zato – namerni in zlonamerno – slovensko letališče z imenom dr. Jožeta Pučnika ne more in ne more normalno delovati. Bo morda postali letališče Milana Kučana, jugonostalgičnega komunističnega nasprotnika osamosvojitve Slovenije, še zlasti pa njene demokratizacije?
Za začetek sem – nekako v samoobrambni drži – pomislila tole:
Domoljubni Slovenci in vsi drugi – samostojni demokratični Sloveniji naklonjeni – državljani Slovenije, nikakor ne smemo dovoliti, da bi na prihodnjih državnih zmagala stranka Prerod dr. Vladimirja Prebiliča, še bolj pa Milana Kučana in njegovega udbovsko partijskega klan, s starimi in novimi, jugonostalgičnimi podporniki.
Slovenske liberalne in desne stranke morajo storiti VSE, kar je mogoče storiti še brez državljanske vojne, da preprečimo – vsi zavedni Slovenci, med njimi celo nekateri komunisti, ki pa nikakor ne podpirajo Kučanovega RAZNARODOVANJA SLOVENIJE, predvsem s priseljenci z Balkana in z islamskega Bližnjega vzhoda.
Predvsem pa moramo- vsi zavedni Slovenci – zavrniti sporočilo Kučanovega trojanskega konja Sorosa, tudi Kučanovega tesnega prijatelja (izročil mu je pomembno slovensko odlikovanje!), ki s svojimi nevladnimi organizacijami uspešno raznaroduje ves Zahod s svojo zelo modno – v bistvu pa marksistično – ideologijo o novem zlatem veku multikulturnosti in globalizma.
Ta Sorosov trojanski konj z raznarodovanjem zahodnih narodov in držav skoraj gotovo pripravlja prostor eni od nevarnih velesil, ki tudi – poleg številnih multinacionalk – plačuje številne Sorosove paravojske, od tako imenovanih podnebnikov, legibitrovcev, trgovcev z migranti, propagandistov za splav, evtanazijo, za uničevanje domačih tradicij, kmetij, gozdov in praktično vsega, kar je del zahodne -‘tradicionalno krščanske – civilizacije in kulture, pa tudi politične demokracije. Na življenje in smrt pogumno se moramo boriti za obstoj samostojne in demokratične Slovenije – VSI zavedni Slovenci in vsi drugi slovenski državljani, lojalni naši ljubljeni – skupni – slovenski domovini, na sončni strani Alp
