Piše: Keith Miles
Veliki filozof Roger Scruton je narode videl kot ključni gradnik civiliziranega sveta. Druga gradnika sta družina in zakon. Nadalje navaja, da demokracije »svoj obstoj dolgujejo nacionalni lojalnosti«. Skupnost, ki sestavlja narod, se počuti del kolektivnega »mi«.
Zanimivo je, da je v britanskem primeru monarh poosebljal tisti občutek, ki ga je nazadnje prikazala naklonjenost do pokojne kraljice Elizabete II. Zanimivo je tudi, kako se lahko »mi« spremenimo. Do nedavnega so se prebivalci Avstralije in Nove Zelandije imeli za del »mi« Združenega kraljestva. To je bila velika korist, saj so se takoj pridružili boju proti nacistični Nemčiji, tako kot Kanada. Združene države, ko so se odcepile od Združenega kraljestva, so se takoj zamislile kot novi “mi”. V preambuli ustave nove države in novega naroda so začeli z besedami »Mi, ljudje«.
Če pomislimo na nekdanjo Jugoslavijo, se je najprej za Jugoslovane imela le manjšina. »Mi« je bil za vsako narodno skupino svoj narod − Slovenci ali Hrvati ali Srbi itd. Komunistični revolucionarji so to vedeli, zato so sprejeli federativno državo, čeprav v resnici niso želeli ločenih narodov. Počasi so poskušali ustvariti nov »mi« in hibridni jezik srbohrvaščina je bil del tega procesa. Narod je ljudstvo, ki ima skupno zgodovino in občutek identitete. Zmanjševanje vsakršne verjetnosti, da bi se Slovenci počutili bolj avstrijsko, je bilo torej del procesa po letu 1918, ko se je skupna zgodovina degradirala. Seveda so komunisti nadaljevali s tem čiščenjem zgodovine, saj so se povsod, kjer so bili na oblasti, držali pravila, da se »zgodovina začne pri nas«. Res so dopuščali izliv narodnih čustev z narodnozabavno glasbo, ne zavedajoč se, da je ta na svoj način pomagala ohranjati občutek kontinuitete kulture Slovencev in Hrvatov itd., čeprav komunistom Avsenikov uspeh v drugih nekomunističnih alpskih deželah ni bil všeč.
Evropska unija v svojem ideološkem zagonu dela isto napako, ko poskuša ponižati narode. Države Srednje Evrope, ki so pobegnile iz komunizma, niso vstopile v EU, da bi se odpovedale suverenosti, ampak da bi jo ohranile in zavarovale. General de Gaulle je imel prav, ko je rekel, da potrebujemo L’Europe des Patries (slov. Evropo domovin). Pripomnil je tudi, da nacionalisti sovražijo tujce, domoljubi pa ljubijo svojo domovino.
Vsak narod ima svojo zgodovino, ki oblikuje in vpliva na njegovo sedanjost. Samo pomislite na Madžarsko. Še vedno se počuti kaznovano po prvi svetovni vojni, ko je veliko Madžarov ostalo zunaj močno zmanjšane nove države. Tako lahko razumemo, zakaj ni povsem za Ukrajino, v kateri obstaja madžarska manjšina, za katero Madžarska meni, da ni ustrezno obravnavana. Enako je Slovenija po prvi svetovni vojni menila za Slovence v Italiji. Poljska se je stotine let bojevala, da bi znova pridobila svojo suverenost in celo Tusk, ki je nekaj časa igral igro Bruslja, je moral priznati moč občutka zdaj, ko je spet na Poljskem. Potem so tu še baltske države, ki so celo izgubile svoje jezike za skoraj petdeset let.
Scruton navaja Kanta kot nasprotnika nadnacionalnih organizacij z utemeljitvijo, da »zakoni postopoma izgubljajo svoj vpliv, ko vlada povečuje svoj obseg in brezdušni despotizem, potem ko bo zatrl zametke dobrote, bo končno padel v anarhijo«.
Ko EU pregleda svojo nedavno stagnacijo in padajočo podporo, bi morala pomisliti na te modre besede in se spomniti, kaj je rekel de Gaulle.
