Piše: Gašper Blažič
Lahko smo hvaležni tako Otonu Župančiču kot Ivanu Cankarju, da sta ta slavni verz spravila v javnost.
No, nisem ga zapisal v celoti. Nalašč ne. Na koncu naslova manjka »zdravje«. Kajti ni samoumevno, da domovino primerjamo z zdravjem in seveda obratno. Menda so v oddaji TV Poper, kjer je nekoč s svojo lutkarsko satiro tečnaril že nekoliko pozabljeni Boris Kobal, verz predelali in namesto »zdravja« vstavili »svinjo«.
Priznati je treba, da je bilo to preroško dejanje, saj je zdravstveni sistem ta čas praktično pod vodo. S poplavami ali brez njih. Predsednik Izvršnega sveta SR Slovenije tov. Robert Golob namreč zmore vse: svetovni javnosti predava o vodni diplomaciji (pa še zdaj ne vem, kaj je to, mogoče je imel v mislih tisto slavno diplomo Branka Masleše, ki je menda priplavala iz Bosne po Savi navzgor, kar pomeni, da je plavala proti toku), medtem ko slovensko javnost zelo uspešno prepričuje, da ni razloga za paniko, saj je zdravstvena reforma menda v pogonu najkasneje od prvega januarja letos, njeni učinki se že kažejo. To, da so morali na Štajerskem že od sredine noči stati v vrsti, da so prišli do vpisa k novemu osebnemu zdravniku, nas nekoliko spomni na tiste stare dobre čase, ko se je bilo treba za nov avto postaviti v vrsto prav tako sredi noči.
Medtem pa so nas sredstva javnega obveščanja tolažila, naj se ne sekiramo, da je to normalno v času, ko reforme šele začenjajo dobro delovati. In da lahko reforme dobro delujejo, je treba pač zategniti pas, malo shujšati, oblast pa vam časti kakšen luknjač za pasove, če je lukenj premalo. Kajti v avantgardi so vsi bili svete krave po zgledu Indije, ki je bila pomemben Titov partner v Gibanju neuvrščenih, medtem ko smo butasti preostali seveda sodili v kategorijo krav molznic, ki jih ni treba veliko »futrati«, važno je, da nas dobro pomolzejo. In nas lupijo kot banane, ki jih je sicer v naši nekdanji skupni »širši domovini« redno primanjkovalo, čeprav je bilo kar nekaj njenih izvoznikov vključenih v prej omenjen krog Titovih partnerskih držav brez uvrstitve.
Ampak Robiju je treba zaupati. On že ve, kako je treba. Zaupajte mu, da je vegan, četudi se bo morda kdaj izkazalo, da ga je premagalo meseno poželenje. Morate mu pač verjeti, da imamo v naši državi še prepoceni energente. Pri nas boste za 33 evrov v desetkilogramski jeklenki dobili pravi plin, na Hrvaškem pa za 17 evrov v enaki jeklenki samo navaden zrak. Slednji je, po Robijevi zaslugi seveda, pri nas za zdaj še zastonj.
