Piše: C. R., STA
Ob 140. obletnici rojstva enega najbolj plodovitih slovenskih dramatikov in gledališčnikov Jakoba Špicarja so v Knjižnici Antona Tomaža Linharta Radovljica pripravili razstavi o njegovem življenju in delu. Uradno ju bodo odprli drevi ob 19. uri, ko bodo predstavili tudi novo knjigo o Špicarju.
Radovljiška knjižnica je ob 140. obletnici Špicarjevega rojstva izdala knjigo Dramatik in gledališčnik Jakob Špicar, ki jo je v sodelovanju z bibliotekarko in domoznanko Simono Šuler Pandev iz Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika ter Špicarjevo vnukinjo Mirjano Vevar pripravil zgodovinar in radovljiški bibliotekar Jure Sinobad. Vsi trije bodo sodelovali tudi na drevišnji predstavitvi knjige.
Hkrati bodo uradno odprli dve razstavi o Špicarjevem življenju in delu, ki bosta na ogled cel september. Šuler Pandev je pripravila razstavo Jakob Špicar (1884-1970): Živ, neugnan vrelec ljudske dramatike, Sinobad pa razstavo o gledališki dejavnosti zakoncev Špicar v Radovljici z naslovom Jakob Špicar: Imeli smo gledališče!.
Kot v spletnem biografskem leksikonu Obrazi slovenskih pokrajin pojasnjuje Šuler Pandev, se je Špicar rodil 27. oktobra 1884 v vasici Skočidol v Zgornjem Rožu na avstrijskem Koroškem. Obiskoval je osnovno šolo v domačem kraju in nadaljeval šolanje na gimnaziji v Beljaku in Celovcu. V celovškem Marijanišču je napisal prvo igro.
Od 1902 do 1905 je služboval v občinskih in sodniških službah na Koroškem in leta 1905 v Podravljah ustanovil društvo Sloga ter obnovil tradicijo slovenskih ljudskih iger na Koroškem. Dve leti je delal v odvetniški pisarni v Ljubljani, nato pa je bil vrsto let višji uradnik na Jesenicah in kasneje zaposlen v posojilnici v Radovljici. Leta 1941 se je pred gestapom umaknil z Gorenjske v Ljubljano.
Leta 1909 se je poročil s Šuštarčevo Marico, vneto igralko in režiserko. Uspešno je vodil sokolski oder na Jesenicah in v Radovljici. Nastopal je tudi kot režiser in igralec ter pisal v koroške časopise in drugo napredno slovensko periodiko.
Napisal je okoli 80 ljudskih iger, dram, dramatizacij, mitično-alegoričnih, mladinskih in otroških iger. Objavljal jih je v Miru in Mladem rodu in tudi kot radijske igre. Precej njegovih del posega prostorsko in idejno v koroško območje. Bil je velik prijatelj koroških Slovencev in neprestano vtkan v boj za njihove pravice. Precej gradiva v rokopisni in slikovni obliki hrani Koroška osrednja knjižnica Ravne, nekaj gradiva je v Gledališkem muzeju v Ljubljani in nekaj v Radovljici.
Kot je pojasnil Sinobad, je Špicar večino svojih dramskih del, in sicer okoli 50, napisal v času bivanja na Gorenjskem. Skupaj z ženo Marico sta več kot dve desetletji vodila Sokolsko gledališče v Radovljici, ki se je hitro razvilo v osrednjo kulturno ustanovo mesta in okolice. Po 2. svetovni vojni je bilo v Radovljici nekaj poskusov oživljanja mestnega gledališča, vendar dosežkov zakoncev Špicar ni uspelo ponoviti nikomur.
