Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
Spoštovana ministrica za kulturo, obračam se na vas kot državljan Slovenije in kot nekdo, ki se še dobro spominja časa gradnje Cankarjevega doma v Ljubljani.
V tistem obdobju smo zaposleni prispevali del svojih dohodkov za gradnjo pomembnih družbenih in kulturnih objektov. Ne glede na današnje razprave o natančnih oblikah financiranja ostaja dejstvo, da je bil Cankarjev dom zgrajen z velikim prispevkom takratne družbe in ljudi, ki smo verjeli, da ustvarjamo kulturno infrastrukturo za prihodnje generacije.
Cankarjev dom je bil predstavljen kot osrednji slovenski kulturni hram. Zato danes z začudenjem spremljam razmere okoli prenove SNG Drama Ljubljana, ki se vleče že vrsto let, medtem ko država namenja znatna sredstva za najemanje nadomestnih prostorov in za različne projektne rešitve.
Kot davkoplačevalec in nekdo, ki je sodeloval pri ustvarjanju javnega premoženja, se sprašujem, ali je bilo v zadostni meri preučeno, kako bi lahko obstoječe javne kulturne zmogljivosti učinkoviteje služile svojemu namenu.
Zato predlagam razmislek o širši in sistematični uporabi prostorov Cankarjevega doma za potrebe Drame, kjer je to tehnično in organizacijsko izvedljivo. Takšna rešitev bi lahko:
-zmanjšala stroške najemanja zunanjih prostorov,
-povečala izkoriščenost javne kulturne infrastrukture,
-omogočila večjo dostopnost gledaliških predstav občinstvu,
-prispevala k bolj racionalni porabi javnih sredstev,
-ohranila kulturno dejavnost na visoki ravni tudi v času prenove in gradbenih del.
Ne želim posegati v strokovne odločitve gledaliških ustvarjalcev, vendar menim, da imajo državljani pravico pričakovati gospodarno ravnanje z objekti, ki so bili zgrajeni z javnim denarjem in za javno dobro.
V zadnjih desetletjih smo bili priča številnim načrtom, projektom, študijam in prenovam, ki so zahtevali znatna sredstva. Zato je toliko pomembneje, da se pred vsakim novim izdatkom preveri, ali lahko obstoječa infrastruktura ponudi bolj smotrne in cenejše rešitve.
Minevajo leta. Menjajo se vlade, ministri, projekti, načrti in razlage. Za različne študije, natečaje, projekte, dopolnitve projektov in druge spremljajoče aktivnosti so bila porabljena velika javna sredstva. Mnogi posamezniki in izvajalci so bili za svoje delo dobro plačani. Edino, kar še vedno ni končano, je sama Drama.
Verjamem, da si vsi želimo enak cilj: močno slovensko kulturo, kakovostne kulturne ustanove in odgovorno upravljanje javnih sredstev.
V času, ko poslušamo opozorila o pomanjkanju sredstev za zdravstvo, pokojnine, socialo, šolstvo in kulturo, je vsak evro javnega denarja pomemben. Prav zato bi moralo biti samoumevno, da se najprej izkoristi vse obstoječe javne zmogljivosti, preden se davkoplačevalcem nalagajo novi stroški.
Mnogi se še spominjamo časa, ko so ljudje za skupne projekte prispevali del svojih plač. Takrat nam je bilo rečeno, da gradimo objekte za prihodnje rodove in za slovensko kulturo. Zato je danes toliko bolj nerazumljivo, da se obstoječa infrastruktura ne uporablja v največjo korist kulturnih ustanov in državljanov.
Ne nasprotujem prenovi Drame. Nasprotujem pa temu, da postajajo zamude, podražitve in vedno novi projekti nekaj običajnega, medtem ko račun na koncu vedno plačajo državljani.
Kultura je preveč pomembna, da bi postala talec neskončnih projektov, birokracije in vedno novih stroškov. Davkoplačevalci imamo pravico vedeti, kako se porablja naš denar, in pričakovati, da bo z njim ravnano odgovorno.
Zato vas vljudno prosim, da se v okviru svojih pristojnosti preveri možnost še intenzivnejše uporabe Cankarjevega doma in drugih javnih kulturnih objektov za potrebe ustanov, ki se zaradi prenov ali drugih razlogov soočajo s prostorskimi težavami.
