SD in Levica nam ponujata utopična programa, katerih rešitev so višji davki ter večje vpletanje države v gospodarstvo in naše življenje. Ponujajo nam vzpostavitev centralnoplanskega gospodarstva, ki smo mu bili enkrat že priča in zaradi katerega je nekdanja Jugoslavija bankrotirala. Po programih SD, Levice in omrežij, ki jih podpirajo, se tudi Slovenija temu ne bi izognila.
Iz Levice in SD prihajajo sporočila, da bosta stranki po državnozborskih volitvah skupaj v vladi, če bodo zmagale leve stranke. Oboji pa imajo povsem socialističen program, navdušujejo se nad nekdanjo Jugoslavijo in tem, kako se je v socializmu dobro živelo. Za Levico je znano, da se navdušuje tudi nad Venezuelo in tamkajšnjim »socialističnim rajem«. Pri tem jih ne moti, da je večina venezuelskega prebivalstva lačna, trgovske police so prazne, ljudje se prehranjujejo z ostanki iz zabojnikov, če jih le najdejo. Večina med njimi pa išče možnosti, kako bi pobegnila iz države.
SD pod Židanom trosi prazne obljube
Socialni demokrat (SD), ki jih vodi Dejan Židan, so konec prejšnjega tedna na konferenci predstavljali svoj program, v katerem ponujajo deset strateških ciljev, 110 področnih ciljev in več kot 500 ukrepov. Židan je razlagal, da s programom »želijo in nudijo pot Sloveniji za preboj med deset najboljših držav v Evropski uniji«. O izrečenem je bilo na družbenih omrežjih veliko kritičnih zapisov, najbolj nazorno pa je to predstavil Božo Predalič, ki je zapisal, da gre samo za prazne obljube. Najboljše in najuspešnejše države Evropske unije namreč temeljijo na zasebni iniciativi in zasebni lastnini, v SD pa bodo, kot je zapisal Predalič, »do zadnje kaplje davkoplačevalske krvi zagovarjali javna podjetja, javno šolstvo, javno zdravstvo in podobno«. Dokler bo tako, razvoja ne bo.
SD v skoraj vseh vladah na 50 let podlage
SD je bila doslej že v skoraj vseh vladah po osamosvojitvi, razen v prvi Janševi vladi med letoma 2004 in 2008 ter v drugi Janševi vladi v od 2012 do nekaj mesecev leta 2014. Stranka je tudi naslednica nekdanje komunistične partije, le da se je po osamosvojitvi večkrat preimenovala. Na zunaj se javno predstavlja kot socialdemokratska stranka, v resnici pa ima svoje korenine globoko v socializmu in komunizmu. Tega niti ne skrivajo več ali čedalje manj. Zelo nazorno je to prikazal mladi Jernej Štromajer, svetovalec poslanske skupine SD, ki je na programski konferenci SD konec preteklega tedna citiral kar Edvarda Kardelja, ideologa nekdanje komunistične partije. Štromajerjeve besede o tem, da si človek srečo ustvarja sam, sta ne Twitterju razširjala tudi Jan Škoberne, poslanec SD, in Dejan Židan. Škoberne izhaja iz bogataške družine iz Velenja, Židan pa je znan kot neuspešen, za mnoge celo škodljiv kmetijski minister v več levičarskih vladah.
Levica je podaljšek komunistične stranke
Stranka Levica pa je samo podaljšek SD. V njej so radikalni levičarji, ki so že dokazali, da jim gre samo za oblast. V iztekajočem se mandatu so namreč v ključnih trenutkih vedno glasovali tako kot vladajoča koalicija, katere del so bile stranke SMC pod vodstvom Mira Cerarja, SD pod Židanovim vodstvom in DeSUS pod vodstvom Karla Erjavca. Levica je v tem mandatu vedno veljala za njihovo podaljšano roko, četudi so bili uradno del opozicije. Zdaj vzgajajo tudi svoj podmladek, ki je zelo povezan s podmladkom stranke SD. Oboji zatrjujejo, da bodo v primeru zmage levičarskih strank na volitvah skupaj v vladi.
Tako v SD kot njeni podaljšani roki Levici zelo spodbujajo jugonostalgijo. Preverili smo, kakšna je resnica in ali si res lahko želimo življenja, kot je bilo v nekdanji Jugoslaviji…
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
Šestnajst strani več za isto ceno!
