Piše: Franc Bešter
Kot skoraj vsako leto sem se tudi letos, zadnjo soboto, udeležil kongresa naše stranke (N.si), ki je bil tokrat v Horjulu. Na njem je bilo videti in slišati marsikaj zanimivega, vsega seveda ne morem opisovati v nekem kratkem članku, zato bi se dotaknil le nečesa, kar se nekoliko navezuje tudi na moje zadnje prispevke, objavljene na tej spletni strani.
Naša civilizacija preživlja šibke trenutke, v njih se včasih že čutimo ogrožene, radi bi pa ohranili naš (evropski) način življenja. Na kongresu so se zato izpostavljala vprašanja in dileme, ki so politični problemi celotne Evrope in zato tudi Slovenije, ki je del nje, zato bo od njihovega reševanja zavisela tudi usoda Slovenije. Če pade Evropa, bo padla tudi naša država: migracije, podnebna in nasploh okoljska kriza, problemi in dileme z energijo, demografija, vzdržnost zdravstvenega in pokojninskega sistema…, še bi lahko kaj navedel. Nasploh: vprašanj je več kot odgovorov.
Znano je, da Evropa nima odgovorov in enotne strategije, kar se tiče migracij, prav tako ne glede »zelenega prehoda« oz. reševanja energetske problematike, zato vsaka država to rešuje po svoje. Znano je tudi, da glede obojega obstajajo v Evropi velikanske ideološke razlike med evropsko levico in desnico, kar bo dodatno oteževalo reševanje teh problemov v prihodnosti: desnica je za omejevanje migracij, levica jim odpira vrata na široko, desnica zanika antropogeni izvor podnebnih sprememb in zagovarja (ne)omejeno kurjenje fosilnih goriv, skrajna levica bi to takoj ukinila.
Nihče ne more zanikati, da so se v tej civilizaciji pojavile krize na vseh področjih življenja (npr. tudi velika kriza družine in šole). Govorimo o »krizah«. Kriza pa je nekaj prehodnega, vsi torej upamo, da jih bomo z ustreznim naporom in delovanjem slej ko prej presegli in potem nadaljevali – po poti »napredka«. Toda – mislim, da bomo morali s tem novoveškim mitom neomejenega napredka dokončno opraviti.
Osebno vidim te neštevilne krize kot razne faze in obraze propadanja te civilizacije, in propadanje organizma je njegovo staranje, ki je ireverzibilen in neozdravljiv proces in se konča s smrtjo – ker organizem deluje vedno teže, do dokončnega zloma. Kot glavne vzroke teh kriz (propadanja) vidim v negativnih učinkih znanosti in tehnike (ki sta moderno dobo ustvarili!) na naravo in družbo, in le-ti se skozi leta in desetletja nalagajo, kopičijo, iz tega sledi, da bo ta (zahodna) civilizacija delovala vedno teže, doživljala bo zlome, pravzaprav jih že doživlja, vidim jih kot te vojne konflikte, ki so se začeli dogajati po vsem svetu in ki ustvarjajo milijone beguncev.
Živimo v poslednjih časih te dobe, ki je mrtva.
