Piše: Frančiška Buttolo
Sinoči (30. 8. 2023) smo na naši ‘javni” televiziji videli dvoje zanimivih novosti, izrazito filmskih. Najprej v Dnevniku, nato pa se v filmu, ki mu je sledil. Očitno sta bili obe novosti predstavljeni v skladu z multikulturno marksistično profesionalno usmeritvijo tovariša Marcela Štefančiča, glavnega ideologa razbitja slovenske poosamosvojitvene javne televizije, ki spominja na razstrelitev Muzeja slovenske osamosvojitve, ki jo je revolucionarno izvedla tovarišica ministrica za destruktivno kulturo – Asta Vrečko.
Prva filmska novost, pri Dnevniku, so bile udarno provokativno – simbolno stilizirane, kot da so nova slovenska zastava – muslimanske hlače. Da bi Slovenci videli, kdo je zdaj gospodar jugoslovansko multikulturne samoupravnevdelavske televizije. Poročevalka v multikuturških, kot balon napihnjenih velikanskih črnih musmimanskih hlačah na svoji eterični postavi, je – zelo nezainteresirano, ker je bilo njeno poročilo predvsem v politični funkciji – porocala s filmskega festivala v Benetkah.
Njene multikulturške, kot noč, ki čaka multikulturško Evropo, črne hlače so stoodstotno delovale v smislu grozilnega sporočila nove oblasti na naši javni televiziji. Reči je mogoče,
da je sporočilo te muslimanskih hlač delovalo celo nekoliko preveč grozilno, kajti prestraseni snemalci so jih samo na začetku prikazali v celoti. Že po minuti ali dveh pa so poročevalko iz Benetk (filmsko vse bolj političnih in vse manj bleščečih), kot da bi se nezavedno prestrašili grozilnega učinka teh muslimanskih hlač, omejili samo na posnetke približno od glave pa do kolen poročevalke. Tako spodnji, na gležnjih povsem ozek, močno stisnjeni del obeh hlačnic, ni bil viden. Bodo snemalci zaradi teh, nekoliko odrezanih hlač prej ali slej kaznovani, češ da niso dovolj “multikulturškii”? Bomo videli.
Po koncu sinočnjega Dnevnika – na isti televiziji vseh slovenskih televizij – pa smo si lahko ogledali še film Spencer, v bistvu prav tako o nekih – za Evropo zelo pomembnih – multikulturških hlačah, čeprav jih v filmu ni bilo videti. So pa vsekakor glavni vir yragedije neke naivne princese, ki so jo speljali v mednarodne revolucionarne vode. Kakšna pretresljiva pripoved o neki plemeniti pripadnici – bolj ali manj – komunistično revolucionarnega gibanja v vrhu neke monarhije, v kateri so bili videti vsi nori!
Nekateri žlahtneži so se zdeli takšni zato, ker so streljali fazane, drugi pa zato, ker bi raje streljali njihove strelce. Na koncu smo bili vsi žalostni, ker smo vedeli, da je bil pobeg žlahtne, bolj ali manj komunistične, revolucionarke – z njenima sinovoma – v svobodni svet kratkotrajen, čeprav v filmu to ni vidno.
Da, vsi smo vedeli, da je bil ta pobeg žlahtne revolucionarke v svet brez streljanja fazanov in brez lepih oblek s pristnim nakitom – samo kratkotrajen.
Še bolj pa smo jokali zaradi tega, ker smo vedeli, da je bil njen pobeg kratkotrajen – morda – predvsem zaradi tega, ker so se evropske tajne službe že pripravljale za njen “odstrel”.
Čeprav ne s popolno gotovostjo, smo pri vseh lažeh v prikazanem filmu o norosti levih in desnih, lahko z dokajšnjo gotovostjo sklepali, da so oboji skrajno zoprni, vredni drug drugega. Tudi v primeru, ko resno upoštevamo dejstvo, da si je žlahtna – domnevno komunistična – revolucionarka kar dvakrat želela pred oltar v “multikulturških” hlačah. Prvič z nekim pakistanskim zdravnikom, zaradi česar je v takšnih hlačah obiskala njegovo družino v Pakistanu, drugič pa z nekim milijonarjem egiptovskih korenin, kar pa so – za boj proti muslimanskemu terorizmu pristojne službe – MORDA – skrajno brezobzirno preprečile. In zlasti zaradi tega, ne zaradi vsebine dokaj slabega filma, smo na koncu jokali. Pa čeprav je bil samo konec – vsaj navidezno – vesel. Ali pa prav zaradi tega?
