Piše: Álvaro Peñas
Agustín Laje je diplomiral iz politologije na Katoliški univerzi v Cordobi (Argentina). Je ustanovitelj in direktor Fundación Centro de Estudios LIBRE, kolumnist v različnih medijih in avtor knjig “Los mitos setentistas” (2011), “Cuando el relato es una Farsa” (2013), “El libro negro de la Nueva Izquierda” (2016), ki jo je napisal skupaj z Nicolásom Márquezom, in “La batalla cultural. Reflexiones para una Nueva Derecha” (2022).
Pogovarjala sva se o njegovi najnovejši knjigi “Generación idiota: Una crítica al adolescentcentrismo”.
Knjiga Generación Idiota (Generacija idiotov) opozarja na pot, ki so jo mnoge zahodne družbe, obolele za prebujenstvom, ubrale v smeri »adolescentne družbe«. Poleg tega, da je idiotska, bi lahko govorili tudi o izgubljeni generaciji?
Idiotska generacija je izgubljena, ker ni sposobna pogledati dlje od lastnega narcističnega popka. Ta neznosni narcisizem, ki se pogosto maskira v prebujensko politiko in progresivno poziranje, proizvaja absolutno zaprtost, ki se izgublja sama v sebi. To vidimo na primer v najrazličnejših pojavih, kot so varni prostori nekaterih univerz, opredelitev »sovražnega govora« za izničenje vsake ideje, ki ni v skladu s progresivno hegemonijo, prevlada načela samopodobe kot merila vse možne realnosti in posledično konec resnice kot diskurza, ki ga projiciramo v realnost, ki se nahaja (tudi) zunaj nas (temu bi lahko rekli »postresnica«).
To sovraštvo do resnične raznolikosti (raznolikosti misli, prepričanj, idej, političnih stališč) generacijo idiotov dokončno izgubi, saj jo zapelje v prepričanje, da raznolikost napreduje zgolj zato, ker si lahko lase pobarvamo na zeleno, se počutimo v napačnem telesu ali spimo z osebo istega spola in to (kot velik podvig) vsako leto praznujemo cel mesec.
Kakšno mesto imata v družbi, ki temelji na mladostniškem centralizmu, starost in otroštvo?
Nikakršnega. Po eni strani mladostniški centralizem temelji na splošnem pravilu, ki bi ga lahko povzeli kot “novo je dobro, staro je slabo”. Mladostniško usmerjeni družbi je starost predstavljena kot nekaj bistveno slabega, in sicer v različnih, a podobnih pomenih: staro je iz mode; staro s seboj prinaša moralo, ki je zaradi pospešenih družbenih sprememb že zastarela; staro je tehnološko zastarelo v družbi, ki jo zaznamujejo prav eksponentne tehnološke spremembe; končno, staro v svoji bližini smrti opozarja na končnost življenja v družbi, kjer je smrt enakovredna absolutnemu koncu.
Kar zadeva otroštvo, so številni sociologi in politologi v zadnjih desetletjih obsodili nekakšen »proces infantilizacije«. Toda dojenček je preveč nedolžen in čist, da bi ga lahko zamenjali z mladostniško usmerjenim idiotom, ki prevladuje v našem kulturnem in političnem okolju. Dojenček, kot je razvidno že iz njegove etimologije, nima glasu. Dojenček je prikrajšan: ne more sam odločati o sebi, niti se ne pretvarja, da bi to počel. Nasprotno, mladostniško-centrični idiot zahteva popolno samoodločanje, vendar ga pušča nepopolnega ali pohabljenega, saj vedno manjka komponenta individualne odgovornosti.
Celotna sedanja spolna obsedenost z otroštvom (ki postaja vsak dan bolj radikalna) je posledica posebnega sovraštva in prezira, ki ga mladostniški idiot goji do ideje o življenjski fazi, v kateri posameznik človeške vrste živi pod oblastjo avtoritet svoje družine. Spomnite se na primer vseh tistih feminističnih teoretičark iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki so želele izničiti vso družinsko avtoriteto nad otroki.
Več TUKAJ.