Piše: Gašper Blažič
Ob ocenah sedanjega stanja se pogosto širijo dokaj pavšalne ocene, kaj vse so pustili za seboj »levi in desni«. Poanta takih ocen je, da sta obe opciji enako krivi za stanje, ki ga imamo sedaj.
Toda primerjava, vsaj za obdobje od leta 1990 dalje, pokaže na precejšnjo asimetričnost, kar se tiče vladanja levice in desnice. Kar je sicer prav tako zelo pavšalna oznaka. Ob tem nismo upoštevali 45-letnega obdobja vladanja Zveze komunistov Slovenije, ki so od leta 1945 dalje nastavljali tudi svoje predsednike vlade, ob tem pa celo nalašč napačno navajajo, da je bil Boris Kidrič prvi slovenski premier.
45 let komunističnih »vlad«
O »ajdovski« vladi iz leta 1945 smo že večkrat pisali in tudi dokazali, da je bila prva slovenska narodna vlada v resnici postavljena jeseni 1918. So se pa po Kidriču, ki sicer ni dolgo opravljal svoje funkcije, zvrstili še Miha Marinko (»kurji tat«), Boris Kraigher, Viktor Avbelj, Janko Smole, Stane Kavčič, Andrej Marinc, Anton Vratuša, Janez Zemljarič in Dušan Šinigoj. Ob tem še velja omeniti, da so se leta 1953 komunisti odrekli nazivu »republiška vlada« in z ustavno reformo uvedli »izvršni svet«. To poimenovanje je ostalo celo v času po imenovanju Demosove vlade, čeprav smo vsi vedeli, kaj ti izrazi pomenijo. Z nekaj zakonodajnimi spremembami je Skupščina RS po prvih večstrankarskih volitvah postopoma omogočila nastanek prave vlade, za začetek pa je predsednike republiških komitejev preimenovala v republiške sekretarje, ki so sčasoma tudi uradno postali ministri, sekretariati pa ministrstva. No, to je bil seveda le prvi del reforme, ki je ukinjal kardeljanski »novorek«. Pravzaprav je bil od partijskih »premierjev« nekaj več spoštovanja vreden le Stane Kavčič, ki je bil, čeprav je malo pred tem sodeloval v ideološki komisiji, ki je pripomogla k družbeni izločitvi Jožeta Pučnika, izrazit reformist. In je nato postal žrtev čistk v začetku sedemdesetih let. »Zdrave sile« so ga poslale v dosmrtno izolacijo. Umrl je leta 1987.
Kako so blefirali glede »sestopa z oblasti«
Ob tem seveda velja spomniti na še nekaj dejstev. Prve večstrankarske volitve po drugi svetovni vojni so bile 8. aprila 1990, na cvetno nedeljo, dva tedna kasneje pa sta sledila še drugi krog volitev za predsednika predsedstva ter volitve delegatov v zbor občin. Te volitve so bile sad prizadevanj novonastajajoče opozicije (denimo z javno zahtevo »Kakšne volitve hočemo«). Vendar pa partijska nomenklatura tedaj ni želela slišati ničesar, čeprav so v državah vzhodnega bloka že potekali procesi pogajanj med novonastajajočimi demokratičnimi silami ter vladajočimi partijskimi elitami. SZDL je sprva hotela zadržati nastanek novih strank v svojem institucionalnem okviru, vendar so se nove stranke leta 1989 vse bolj temu izmikale. Jeseni 1989 je bila stara socialistična skupščina, ki jo je vodil Miran Potrč, že prisiljena sprejemati zakonodajo, ki je legalizirala nastanek strank. Vseeno pa je bil interes partije, da ohrani oblast preko demokratičnih volitev, zelo velik. Januarja 1990, ko je Demos že uradno nastal in je potekala neuradna kampanja, so stare sile poskrbele za videz demokratičnosti tudi z odhodom svoje delegacije z jugoslovanskega kongresa v Beogradu. V tistem času so se tudi stare družbenopolitične organizacije že transformirale v stranke. Če se nove demokratične sile ne bi združile v Demos, bi mandat za sestavo vlade zelo verjetno pripadel Janezu Kocijančiču (SDP), tedanjemu direktorju družbe Adria Airways ter človeku iz kroga Milana Kučana, ki je z vrha CK ZKS že preskočil v vodenje države. No, takrat še preko predsedstva, ki je imelo poleg predsednika še štiri člane. Ne glede na tesno zmago Demosa je treba priznati, da partijski »sestop z oblasti« ni bil iskren. Uporabili so vso svojo prednost in kadrovske resurse, tako v medijih kot v volilnih komisijah. Zato ne preseneča, da je dr. Lovro Šturm, ki je takrat postal ustavni sodnik, volitve sicer ocenil za prve večstrankarske, vendar pa po njegovem mnenju niso bile poštene. Tekma med starimi silami in novo demokracijo ni bila izenačena, kar se je kasneje jasno pokazalo.
Celoten članek lahko preberete v novi številki Demokracije!
