Piše: Tanja Brkić
Nedavna izjava poslanca Gibanja Svoboda Lenarta Žavbija na seji odbora državnega zbora je eden najnižjih trenutkov slovenske politične kulture v zadnjem času. »To je janšizem, fašizem z najbolj idiotskim obrazom do zdaj,« je dejal 26-letnik, ko je opozicija uporabila povsem zakonite pravice pri obravnavi zakona. Namesto argumentov – žaljivke. Tipično. Na žalost s tem ni nikogar presenetil. Nasprotno, to smo celo pričakovali.
Žavbi ni edini, je pa eden izmed mnogih. Razvajen produkt politične elite, rojen z zlato žlico v ustih. Sin vplivnega novinarja Aleksandra Lucuja, polbrat urednika Mladine Grege Repovža in del omrežja nekdanje nomenklature. Nikoli mu ni bilo treba preizkusiti realnega sektorja. Žavbi, diplomant politologije na FDV – kjer niti dekanu ni nerodno biti žaljiv do drugače mislečih –, je iz študentskih vrst Levice prešel naravnost v poslanske klopi Svobode. Tipična zgodba o privilegijih in pravih povezavah.
Ti privilegiranci so danes najglasnejši zagovorniki »socializma za ljudi«. Na papirju so »eni od ljudi«, v praksi pa polovico volivcev razglašajo za fašiste, janšiste in veleizdajalce. Ironija je še toliko večja, ker so prav oni tisti, ki nenehno pridigajo o »sprejemanju drugačnosti«.
Sicer pa, kaj drugega pričakovati od nekoga, ki za svojega mentorja navaja Zorana Jankovića – človeka, znanega po fevdalnem stilu vodenja Ljubljane in številnih aferah. Tako Janković kot Žavbi se namreč vedeta izjemno arogantno, zlasti ko sta poražena. Janković je v zadnjih nastopih pokazal prav takšno aroganco, ki jo po mnenju mnogih poganjata predvsem strah in panika pred tem, kar sledi v prihodnjih tednih in mesecih. In seveda – Žavbi ni nič manj nervozen. Obstoj stranke, v kateri je, je po mnenju mnogih le še vprašanje časa.
S takšnim dnom politične retorike se Slovenija vse bolj približuje balkanski kulturi resničnostnih šovov, kjer prevladujejo osebne zmerljivke, teatralna aroganca in popolna odsotnost vsebinske debate. To je nedopustno za ohranjanje minimalne ravni parlamentarne kulture in demokratičnega dialoga. Ko poslanec z elitnim ozadjem razprave reducira na nivo uličnega obračuna, ne krepi demokracije, temveč jo aktivno razgrajuje.
