Piše: Vlado Jeremič
Hudo je, ko laž postane resnica in virtualni svet postane realni, pri tem pa nihče ne ukrepa.
Kot, da vsi čakamo, da se nekaj dramatičnega zgodi, da bi se kaj premaknilo v naših glavah. In zgodila se je na žalost morija v Srbiji. Koliko uničenih družin, koliko žalosti, objokanih obrazov. Srce te boli ko gledaš vse to. Ne zatiskajmo si oči, jutri se lahko zgodi tudi pri nas. Imam občutek, da se peljemo v vlaku za katerega vemo, da pelje v pogubo, nihče pa ne potegne zasilne zavore.
V bivšem sistemu sem se velikokrat jezil, ker je bila cenzura skoraj na vsakem koraku. Danes imam občutek, da je ni nikjer, čeprav bi bila še kako potrebna.
Od takrat, ko se je Bill Clinton mastno zlagal glede Monice Lewinsky, pri tem pa držal roko na bibliji in jo odnesel brez kazni, imam občutek, da laže že vsak drugi brez slabe vesti.
Nekaj je hudo narobe z nami, prebivalci tega čudovitega planeta. V meni se poraja nešteto vprašanj. Zakaj na primer skoraj vsak, ki zaprosi za dovoljenje o posedovanju orožja to tudi dobi? Orožje ubija! Razen policistov, vojske in vseh tistih, ki naj bi ga imeli pri opravljanju svojega profesionalnega dela, ga ne bi smel posedovati nihče.
Po tragediji v Srbiji bi se morali vsi skupaj zamisliti in se vprašati, kako naprej.
Vlado Jeremič, Izola
