8.9 C
Ljubljana
torek, 26 novembra, 2024

Neodvisnost Poljske od ruskega plina

Piše: Álvaro Peñas

Ironično je, da so v demokratičnem svetu države, ki imajo najmanj možnosti, da bodo imele težave, pogosto prve, ki o njih odkrito spregovorijo. S tega udobnega položaja je enostavno pošteno oceniti resen položaj, če je rešitev na dosegu roke. Po drugi strani pa je, če kriza ne ponuja priložnosti, da bi se prikazali v dobri luči, lažje igrati igro obtoževanja.

Poljski in nepoljski prijatelji so mi povedali, da je imela Varšava lani za božič nov obraz, saj je bilo slišati vse več ukrajinskih glasov, ko je mesto sprejelo četrt milijona novih gostov, pravih beguncev. Toda v oči bode še nekaj: ulice in železniške postaje krasi plakat z obrazom Vladimirja Putina. Ta oglaševalska kampanja poljskega elektrogospodarstva spominja na drznejše izjave izpred nekaj mesecev in je jasen znak sprememb, ki se dogajajo v Evropi. Slogani opozarjajo državljane, da bo Kremelj oslabil podporo ukrajinski vojni, tako da bo Zahod zamrznil z visokimi cenami energije. To je strog in mračen opomin, da je v večjem delu Evrope svoboda sočloveka odvisna od cene, ki ste jo pripravljeni plačati za toploto. Toda oglasni panoji ne govorijo o nekaj dvomih, ki jih goji povprečen Poljak, saj na Poljskem točno vedo, kdo je sovražnik, temveč o dejstvu, da se poljske cene energije kljub grožnjam Kremlja sploh niso zvišale, medtem ko večina Evropejcev doživlja precejšnje zvišanje.

Vprašanje je: kako jim je to uspelo? Odgovor je jasen: pričakovanje. Za ta uspeh je odgovoren minister za državno premoženje in podpredsednik vlade Jacek Sasin. Predvidevanje ruske grožnje je že dolgo v središču poljske energetske politike, ki se je izjemno trudila, da bi se izognila odvisnosti od ruskega plina. Z diverzifikacijo uvoza, naložbami v infrastrukturo za utekočinjeni zemeljski plin in obnovljive vire energije je Varšava postavila svoje zahteve in ubrala povsem drugačno pot od drugih evropskih držav. Ko je Rusija zahtevala, da Evropa plačuje plin v rubljih, je Poljska lahko popolnoma zaprla pipo za ruski plin. Vendar obstaja zelo realna nevarnost, da Nemčija, Italija, Francija in preostale države EU, ki so še vedno močno odvisne od ruskega plina, ne bodo mogle izpolniti zahtev Poljske, doseči kompromisa z Rusijo in se nikoli ne bodo naučile lekcije Varšave.

Toda neupoštevanje opozoril ni opravičilo za izdajstvo tistih, ki so opozorila upoštevali. Celo predsednica Evropske komisije Ursula Von der Leyen, ki je tako pogosto napadala Poljsko, je priznala svojo napako: “Priznati moramo, kako naivni smo bili glede Rusije in kako napačno smo razmišljali o njenih dejanjih. Pozorneje bi morali prisluhniti našim prijateljem v baltskih državah in na Poljskem, ki so živeli pod sovjetsko oblastjo. Skupaj zdaj plačujemo visoko ceno za našo odvisnost od ruske energije.”

Nemška vlada se je “prelahko” uklonila industrijskim silam, ki so si prizadevale za poceni plin, medtem ko je “popolnoma zanemarila geopolitična tveganja”, je priznala Carolina Schmidt, nekdanja ministrica Angele Merkel za okolje. Seveda je dobra novica, ko politiki priznajo svoje napake, težava pa nastane, ko so ti politiki odvisni od glasov državljanov, ki plačujejo račune za plin. Ali bi ob Putinovem pritisku vztrajali pri enakem stališču? Kako bo Evropa razblinila neizogibni občutek, da bi se račun za ogrevanje znižal, če bi se pomirili s Putinom?

Zlahka si želimo vrnitve k prejšnjemu stanju, kljub temu, kaj to pomeni, vendar ne pozabimo, da na Poljskem – v velikem industrijskem gospodarstvu na prvi bojni črti Putinove vojne – državljani in begunci za energijo plačujejo veliko manj kot v večini Evropske unije. Ne pozabimo, da naraščajoči stroški energije v državah, ki so še vedno odvisne od ruskega plina, niso cena ukrajinske vojne, temveč cena nemške realpolitike. Iste realpolitike, ki je vsilila katastrofalno zeleno agendo, zaradi katere Evropa ne more izkoristiti svojih virov.

Poljska je država, ki je vložila največ časa in truda v svojo energetsko neodvisnost od Rusije, kar mora biti resničen zgled za preostalo Evropo in ne sme ostati le pri izjavah o nameri. “Mir v Ukrajini” pomeni “zmago nad Putinom”, ne pa premirja, da bi sčasoma ostali odvisni od ruskega plina. Evropa ne sme ponavljati svojih napak, ne glede na to, kako je to politično koristno.

Vir:  ÑTV

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine