Piše: Prof. dr. Andrej Umek
Mislim, da članek z zgornjim naslovom, objavljen v Delu 9. 9. 2022 daje zelo enostranske odgovore na sedanje gospodarske odnose EU in ZDA z Rusijo in njihove cilje. Cena nafte je lahko pomemben dejavnik v pritisku na Rusijo, vendar mora biti vgrajen v nek širši koncept in mora imeti širšo mednarodno podporo. Izoliran embargo na uvoz ruske nafte pa lahko EU bolj škodi kot koristi, saj bi znižal konkurenčnost njenega gospodarstva na globalnih trgih.
Pobudniki in zagovorniki padca cen nafte in s tem pritiska na Rusijo bi se po mojem mnenju morali zgledovati po Reaganovi administraciji (1981–89) in njeni vojni proti imperiju zla (Ware on evil Empire). To strategijo, ki je koncem osemdesetih let preteklega stoletja vodila do kolapsa Sovjetske zveze in komunizma v vzhodni Evropi je v svoji knjigi Zmaga (Victory) odlično opisal Peter Schweizer.
Prepoved izvoza visoke tehnologije
Strategija pritiska Reaganove administracije na takratni komunistični blok je temeljila na treh dejavnikih. Kot prvega bi omenil prepoved izvoza visokih tehnologij v vzhodni blok znan kot Cocom lista. Ta se je v nekoliko milejši obliki izvajala tudi proti takratni Jugoslaviji in nekoliko starejše generacije se zagotovo spominjajo, kako je bila s tem prizadeta tudi Slovenija.
Foto: epa
Uporaba visokih tehnologij v vojski
Drugi dejavnik je bila pospešena uporaba visokih tehnologij v vojaške namene, tako imenovana Vojna zvezd (Star Wares). Odziv Sovjetske zveze na to je bil ravno zaradi pomanjkanja visokih tehnologij neuspešen, čeprav je vanj vlagala znaten del svojega BDP. In tretji element je bil občuten padec cen nafte na svetovnih trgih, torej ne enostranski embargo, kot ga načrtuje EU.
Da pa so ZDA lahko dosegle ta občutni padec cen nafte, ki je zelo prizadel takratno sovjetsko gospodarstvo, je bil potreben dogovor z OPEC in v prvi vrsti s Savdsko Arabijo. Da so cene nafte občutno padle, so morale te države občutno povečati načrpano količino in jo globalnemu trgu ponuditi po znatno nižji ceni. Ta občutni, 75-odstotni padec cen nafte je sovjetsko gospodarstvo resnično močno prizadel in odločilno prispeval k kolapsu Sovjetske zveze in drugih komunističnih sistemov v Vzhodni Evropi.
Kot vemo, je Reaganova administracija svojo vojno proti imperiju zla uspešno zaključila, vendar je za to potrebovala širšo mednarodno podporo. Posledice so bile odraz konfliktov na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Avtor v že omenjenem članku ne gradi na izkušnjah polpretekle zgodovine in ne vključuje analize sedanjih razmer.
Bodo ukrepi delovali v multipolarnem svetu?
Svet je bil v osemdesetih letih izrazito bipolaren. Ukrepi, ki so se izkazali kot uspešni, ni nujno, da bodo uspešni tudi v modernem multipolarnem svetu. Seveda pričakujem odziv demokratičnih držav na vojaški napad ene suverene države na drugo. Vendar mora biti ta odziv dobro premišljen in temeljiti na poglobljeni analizi ukrepov in posledic v danih razmerah.
Ukrepi ne smejo povzročati več škode tistemu, ki se zavzema za mir in sožitje, kot agresorju. K smiselnemu odzivu demokratičnih držav lahko veliko prispevajo mediji s poglobljeno analizo možnih ukrepov in njihovih posledic. To pa, vsaj tako menim, že v naslovu omenjeni članek ni. In vendar bi mi vsi tako analizo še kako potrebovali.
