Piše: Marko Cigler, Predsednik Slovenske kmečke zveze in podpredsednik Slovenske ljudske stranke
Živimo v času upravičenih skrbi, kako trajno zagotavljati samooskrbo Slovenije z osnovnimi živili, saj zaradi zaskrbljujočih in nepredvidljivih mednarodnih razmer uvožena hrana ne more zagotavljati zanesljive in trajne prehranske varnosti za slovenske potrošnike.
Slovenski kmetje so ogorčeni nad kmetijskim ministrstvom in aktualno vlado, saj smo priča sprenevedanju ob skrajno zaostrenih razmerah v kmetijstvu. Zaplet pri obljubljenem državnem odkupu slovenskih žit, višanje katastrskega dohodka in splošno slabšanje socialnega položaja kmeta predvsem rušijo zaupanje.
Nastala situacija kmetom v številnih panogah ne omogoča niti pokrivanja osnovnih stroškov, kar peha v obup na tisoče slovenskih kmetov. Zato zahtevamo, da se nemudoma sprejmejo ukrepi v smeri razbremenitve kmetij in zagotavljanja dohodkov za dostojno preživetje kmetij, kar je predpogoj, da se poveča tudi pridelava hrane in s tem samooskrba ter prehranska varnost vseh slovenskih potrošnikov.
- Vlado in parlament pozivamo, da v luči posebnih razmer sprejmeta zakonodajo in druge potrebne akte, da se bo ob ustrezni ceni in kakovosti prednostno naročalo lokalno pridelano hrano in to z dolgoročnejšimi pogodbami, kar bo kmete in druge proizvajalce hrane spodbudilo k bistveno večji tržni pridelavi hrane.
- Javno tudi sprašujemo, kolikšna je dejanska samooskrba Slovenije s posameznimi kmetijskimi pridelki in izdelki, saj nekateri kot samooskrbo upoštevajo tudi izdelke Iz surovin, ki so v celoti pridelane v tujini, v Sloveniji pa samo pakirane. Ali se torej kot slovensko samooskrbo upošteva na primer tudi meso živali, ki je vzrejeno in v celoti obdelano v tujini, v Sloveniji pa samo zapakirano? S takšno samooskrbo si v primeru zapore meja oziroma izrednih razmer ne bomo mogli nič pomagati in neodgovorno zavajamo državljane.
Po podatkih statističnega urada Republike Slovenije se je struktura izvora potrošene hrane v Sloveniji od leta 2000 do 2018 spreminjala skoraj linearno v smeri zmanjševanja deleža hrane slovenskega izvora. Tako je bilo leta 2000 v Sloveniji od porabljene hrane skoraj 60 % slovenskega izvora. Leta 2018 pa le še okoli 25 %. Seveda se del hrane slovenskega izvora tudi izvozi. Zaskrbljujoče pa je, da imamo kljub ustreznim naravnim pogojem zelo nizko stopnjo samooskrbe z zelenjavo, krompirjem, prašičjim mesom in nekaterimi drugimi kmetijskimi pridelki, kar nas mora spodbuditi k iskanju razlogov za tako stanje. Država najlažje spodbudi povečanje proizvodnje hrane z zagotavljanjem odkupa slovenske hrane v šolah, vrtcih, bolnicah, domovih za starejše, javni upravi in drugod, kjer so odločitve v rokah države. Z zagotovljenim trajnim odkupom v prvi vrsti za slovenske javne zavodih bodo tako te kmetije zanesljivo pripravljene pridelovati več kvalitetne, lokalno pridelane hrane. Obenem pa bodo zagotavljale tudi obdelano in poseljeno slovensko podeželje.
Kakovost hrane je zaradi pritiska uvoza iz držav, kjer sledljivost ni dosledna, za potrošnika, še posebej v javnih zavodih, pogosto bistveno slabša. Posebno nesprejemljivo je hrano vprašljive kakovosti ob izključnem upoštevanju kriterija cene uporabljati za otroke v vrtcih in šolah, za bolnike v bolnicah in za druge ranljive skupine potrošnikov.
Pozivamo vlado in opozicijo, da skupaj poiščejo čimbolj široko sprejemljive rešitve. Sicer bomo prisiljeni s protesti, kot v nekaterih drugih evropskih državah, zahtevati in zagotoviti izboljšanje razmer za slovensko kmetijstvo, za kmeta in za potrošnika.
