Piše: Blagovest.si
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 24,1-12): Prvi dan tedna so šle žene navsezgodaj h grobu. S seboj so nesle dišave, ki so jih pripravile. Kamen so našle odvaljèn od groba in stopile so noter, a telesa Gospoda Jezusa niso našle. Ko so bile zaradi tega zbegane, sta nenadoma stopila k njim dva moža v sijočih oblačilih. Prestrašile so se in povesile obraz k tlom. Onadva pa sta jim rekla: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal. Spomnite se, kako vam je govóril, ko je bil še v Galileji: ›Sin človekov mora biti izročen v roke grešnih ljudi, biti mora križan in tretji dan vstati.‹« Tedaj so se spomnile njegovih besed. Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim. Bile pa so: Marija Magdalena, Ivana, Marija Jakobova in z njimi še druge žene, ki so to pripovedovale apostolom. Toda tem so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli. Peter pa je vstal in stekel h grobu. Sklonil se je in zagledal samo povoje. Nato je odšel domov in se čudil temu, kar se je zgodilo.
Velika sobota je za Jezusa morda to, kar je bila za Jude vsaka sobota: dan počitka. Tista sobota je bila tudi judovska velika noč. Mi morda ta dan doživljamo v pripravah na največji krščanski praznik, tudi z blagoslovi jedil. Na veliko soboto tečejo še zadnje ure postnega časa. Ko zvečer vstopamo v nočne ure, se bodo znova oglasili zvonovi, skozi Božjo besedo stare zaveze pa vstopamo v korenine našega odrešenja.
Evangelijski odlomek o Jezusovem vstajenju pa nam govori o tem, kako so se žene, med njimi Marija Magdalena, dogovarjale, da bi morale zaradi pokopa v naglici še enkrat maziliti Jezusovo telo z dišavami, kar so lahko storile šele na jutro po prazniku.
Več si lahko preberete TUKAJ.
