Ga boš videl, ta je naš rešitelj,
v snegu ki tovariše rešuje,
vse strmine snežne premaguje,
je veliko več kot zgolj voditelj.
Sem zagledal v snežne se strmine,
res se neka pika v njih premika,
toda nič ni impresivna slika,
daleč namreč ta je od višine.
Plavi pravijo mu, podučijo
o njegovi brž me veličini,
gledam dol, globoko je v nižini,
kamor kepe snežne se valijo.
Pride gor, boš videl, ta naš Plavi,
ko zarenčal bo, bo znak rešitve,
bo rešiteljeve čas vrnitve,
ta edini je, edini pravi.
Gledam dol, golob ga obletava,
pravijo, ga spustil Plavi sam je,
to o miru so njegove sanje,
ponazarja ptičja jih pojava.
Drugih tokrat da ni spremljevalcev,
naj me ne skrbi, so nevoščljivi,
ker jih Plavi v svoji koži sivi
hotel ni, skupine neplavalcev.
Plavi vso strmino sam premaga,
ne pa da ovirajo ga tisti,
ki zadosti niso kul, pot čisti
sam, le, komur hoče, on pomaga.
Vzpenja se rešitelj gor v višino,
kjer njegovi so učenci zbrani,
Plavemu do zadnjega predani,
zrem za njim in njimi dol v globino.
Končno se povpne, ni bernardinec,
kot sem mislil, žganje ki prinaša,
Plavega po snegu v kraj zanaša,
se pozna, že dolgo ni mladinec.
Komajda glasove še prevrača,
ko zabevska v snegu zametenim
tam s pozdravom šibkim in zmedenim
slika prav ubogega bevskača.