Ptica ni selivka, a se seli,
iz obrata enega gre v drugi,
upa ptič, nadeja se odjugi,
da stopi se sneg nesrečni beli.
Ptica ni selivka, a pregnali
so iz varnega jo bivališča,
kjer jemala je preveč in blišča
veselila se, ji brco dali.
Tuhta ptica, pravzaprav je ptiček,
kam čez zimo to naj se prislini,
da uspešen je, močan, zdaj hlini,
ne šibak postaran golobiček.
Kodre zvija si golobček, misli
pa takole, kje bi kaj pozobal,
kje odškrtniti čimveč bi probal,
da ne bodo jezni name, kisli.
Grem potrkat kar na socialno,
demokratično se jim najavim,
svojih jim potreb pač ne predstavim,
se prislinim tja bolj neformalno.
Da brez vsega sem, uboga ptica,
to vedo, a vendar bom previden,
karseda prijazen in perfiden,
pravega ne bom pokazal lica.
Se zgodi lahko, da prepoznali
še prehitro bi namere moje,
njim da zobam, hranim pa le svoje,
bi lahko mi vrata pokazali.
Bom takole letal do pomladi,
mesec vsak v okrilje drugih vskočil,
sem za taktiko se to odločil,
da bi videli me kje kaj radi.
In potem, ko zima bela mine,
briga me, jaz svoje bom pospravil,
njihovo pa zrnje vse zapravil,
odletim iz krajev teh v višine.
