Branči, ma ne čuješ, zakričala
mama je, ko je rabutal hruške
in pridelal s tem po glavi buške,
ni potem ga dalje spraševala.
Branči, kaj me slišiš, bi prevedli
v jezik razumljiv si to vprašanje,
»Ja, ma slišim«, opisali stanje,
to, se ve, v navednicah navedli.
Ja, ma sliši, rekli so sosedje,
le neumnega se Branči dela,
vedela to ulica je cela
ne pa, kakšno bo potem sosledje.
Se dokoplje Branči do papirja,
da je hruškostresec diplomiran,
ja, ma slišite, bil protežiran
fant od nekega je oficirja.
In odslužil bil je domovini
v letu dni, kot drugi ne bi v petih,
se povzpel najviše je v desetih,
ker so rekli, da se dobro slini.
Ja, ma slišite, to ni pravično,
se oglasil je kak glas razuma,
boljših je od njega cela truma,
tole, kar počne, pa vse je nično.
Ja, ma slišiš, fant je prave baže,
njemu ga podobni je zaščitil,
da lahko se je še dalje kitil,
pravi je, so rekli, dobro laže.
So minevala zlagana leta,
nič, ma slišimo, saj nismo gluhi,
ob vsesplošni Branči je potuhi
ščitil lopove kot stvar zakleta.
Slednjič pa, ko mislil je, da varno
je prebrodil vse pasti, težave,
je na pašniku za svete krave
z glavo trčil v kamen, prav bizarno.
So spoznali ga sosedje v hipu,
ni spremenil v teh se desetletjih,
prepoznaven je po vseh početjih,
znali so povedati o tipu.
Ja, ma slišite, saj to je tisti
Branči, ki nam hruške je rabutal,
ni ga sosed pravi čas nabutal,
hlač sprašil potuhnjeni ni glisti.
Zdaj molči, kot tiho bil tedaj je,
ko še hruške je rabutal naše,
sveti kravi zdaj dovolj je paše,
spomni naj se svoje prve kraje.
Ja, ma slišite, sploh ni prepozno,
da za hruške se račun izstavi,
Branči sam na mesto se postavi,
kamor spada, v ignoranco grozno.