Gledal več ne bom televizije,
me program je vsega razočaral,
da na sredi sam sem se pobaral,
mar je to odraz demokracije?
Eno samo poveličevanje,
drugega nič, čisto nič vsebine,
čakal sem, da vsa zadeva mine,
se tesno zaprl v stanovanje.
Koga vse zagledal sem v dvorani,
takšne, ki sem mislil, da so zvesti,
a podobni so le zviti presti,
zrl nanje sem grdo, postrani.
In besede, te so zabolele!
Kljuvajo že tri me desetletja,
ne prenesem tega več početja,
modre, rdeče, zlasti pa ne bele!
Narodne so noše me dotolkle,
Prekmurci me v polno prizadeli,
mar so tudi oni ponoreli,
slišal le glasove sem zamolkle.
Sem pomislil, hujše kakor lani,
letos tega ne bi več prenesel,
od razburjenja sem ves se tresel,
k sreči ni bilo me v tej dvorani.
Gledal več ne bom televizije,
mi dovolj odpadlih je rojakov,
vse manj, vidim, danes je vojakov
moje ljubljene hipokrizije.