Prhutal je nad primorskim nebom,
skakal sem in tja kot pirueta,
kakor ptica ranjena, zadeta,
ko prelet opravlja nad pogrebom.
Prhutal in hvalil se bolestno
je golobček, kakšna da je sila,
on da daje vsa zagotovila,
s tem, kar reče, misli da prav resno.
Prhutal golob je sivi v loku
sem in tja, kot da ga kaj je streslo,
kot da s tokom kam bi ga odneslo,
ko prisluhnil si golobčka zvoku.
Prhutal je naš golob na sceni,
upal, da mu vendar kdo verjame
in na laž prozorno se ujame,
da najboljši so golobji geni.
Prhutal je, trdno se zaklinjal,
da sposobna je, najboljša ptica,
to, kar on pove, je vse resnica,
svojih litanij ni ptič prekinjal.
Prhutal nenehno je, se silil,
se oklepal ptič je položaja,
se slepil, da on pač ne odhaja,
storil vse, da bi ljudem se smilil.
Prhutal golob je, bi Primorci
rekli, ni golob, je drug letalec,
kajpak, saj golob je naš igralec,
po potrebi skriva se med škorci.
Prhutal golob je, se pretvarjal
da vse v redu je, da ptičja krila
niso zlomljena, drži da sila
ga pokonci, videz bi ustvarjal.
Prhutal je, delal se junaka,
a razkritja ni golob preprečil,
ni manever ptičku se posrečil,
da bi skril, kdo je tatinska sraka.
