Hišico imela iz lepenke
Fanja je, ukradeno sosedi,
vlekli so potem jo takšni zgledi,
tudi ko odrasla je v mladenko.
Večjo si potem je prisvojila
stvar, ukradeno ljudem takisto,
sama ni ukradla, torej čisto
je imela vest kot dobra vila.
Če kdo drug je prej ukradel, to ni
moja stvar, jaz zdajšnja sem lastnica,
če se meni vzame, bo krivica,
takšni so pravičnosti zakoni.
To trobíla Fanja je nenehno,
za nič kriva, vztrajno je tajila,
delala se, da je dobra vila,
vedno bolj očitno in pritlehno.
Fanja tudi zdaj, ko že odpada
cvetje, kar ga sploh je kdaj imela,
na stvareh ukradenih visela
bi za vsako ceno večno rada.
Dobra vila, socialna skrajno,
vsem bi vse, kar njeno ni, brž dala,
tisto pa, do česar dokopala
sama ni se, obdržala trajno.
Je prepozno, so tako vzgojili
jo še v času, ko je iz lepenke
hišico ukradeno mladenke
obdržala, zdaj se sebi smili.
Hišica, to last da je zasebna,
vpila je tedaj in danes vpije,
tu so argumenti najmanj trije,
da prevzgoje Fanja je potrebna.