Piše: Gašper Blažič
Leta 1993 je v časopisu Foreign Affairs (po slovensko bi se temu reklo »Zunanje zadeve«) izšel članek, ki ga je podpisal ameriški publicist Samuel P. Huntington. V članku z naslovom »Clash of civilizations« (slovensko »Spopad civilizacij«), ki je izšel že po epohalnih dogodkih v Evropi konec 20. stoletja (padec berlinskega zidu, razpad Sovjetske zveze in Jugoslavije), je avtor namignil, da bodo s silo, kot nikdar poprej, trčile kulture, vrednote, jeziki in civilizacij. In seveda s tem sprožil močan odziv, ki je povzročil, da je bil prvotni članek kasneje razširjen v knjigo. Slednja je v slovenskem prevodu izšla leta 2005, torej štiri leta po razvpitem terorističnem napadu na ZDA 11. septembra 2001. In tri leta pred avtorjevo smrtjo.
Vprašanje je, ali je Huntington, ki je bil po politični usmeritvi ameriški demokrat, predvidel, da se bo na pragu novega tisočletja začel krepiti projekt t. i. globalne uprave, ki bo za seboj potegnila še nekatere namere, kot je denimo »velika zamenjava«, »veliki reset« in podobno. Tudi s pomočjo migracij, zlasti iz muslimanskih držav, v Evropo. S tem so se začele spreminjati tudi prioritete levičarskega aktivizma, ki je še kakih dvajset let nazaj temeljil na protestih proti globalizaciji, ki naj bi bila povezana z liberalnim kapitalizmom. Toda kasneje so mnoge korporacije postale tihi podpornik modela »talilnega lonca« tudi za Evropo. Ta model pa je nekakšna uresničitev ideala, kot ga izraža znana skladba Johna Lennona »Imagine«: ni več meja med religijami, narodi, jeziki, vsi smo eno, torej neke vrste multikulturno in celo multicivilizacijsko vesoljno bratstvo, ki ne potrebuje niti nebes, niti pekla. Ta legendarna skladba je, ne da bi se svet tega zavedal, postala nekakšna himna sedaj že nekoliko pozabljenega gibanja »Duh časa« (Zeitgeist), ki pa je s svojimi idejami močno navdihnil novodobno levico, ki se je nenadoma močno vnela za globalnost in univerzalnost. In zanimivo je, da je prav zahodna civilizacija (edina, ki je nastala na podlagi političnih ideologij), ki jo Huntington dokaj laskavo opiše, da ni dragocena zato, ker je univerzalna, ampak ker je edinstvena, postala moteč faktor za nosilce nove agende. Tudi Evropo opiše kot edinstveni vir idej svobode posameznika, politične demokracije, vladavine prava in človekovih pravic. A pred padcem berlinskega zidu je te dobrine lahko uživala le zahodna polovica Evrope – medtem ko je vzhodna polovica hrepenela po njej in se kasneje, ko je to dosegla, vendarle nekoliko zamislila nad »nesrečnim darom svobode«. In kdo bi si mislil, da bo prav ta osrednji del Evrope, ki je na svoji koži okusil več desetletij trajajoče tragično izkustvo sovjetskega komunizma, postal branik pred agresivnim progresivizmom, ki je po uspešni legalizaciji splava ustvaril celo nekakšno svojevrstno antropologijo, po kateri je tudi človekov spol družbena in ne biološka danost – torej si vsak sam izbere lasten spol. To je seveda le ena od lastnosti nove globalne civilizacijske agende, ki predstavlja nadgradnjo nekdanjega levičarskega internacionalizma in že vnaprej vsako poudarjanje nacionalne identitete smatra za nacionalizem in šovinizem.
Vrnimo se še nekoliko k pojmu »civilizacija«, ki je sicer precej širok in ima zanimivo zgodovino. Uporabljamo ga denimo za prve urejene človeške skupnosti na svetu, kjer prihaja do izraza človekovo ustvarjanje, ki presega zgolj boj za goli obstanek. V vsakdanji govorici pa pojem označuje nekakšno mirnost in vljudnost – kot nekakšno nasprotje barbarstva. V 18. stoletju so pojem »civilizacija« razumeli drugače in sicer kot razsvetljensko antitezo fevdalni Evropi. Civilizacija naj bi se torej »zgodila« povsod tam, kjer se je človeška skupnost v boju proti naravnim in družbenim silam nekako organizirala tudi z znanstvenim in tehnološkim razvojem. Dvomim, da takšne definicije civilizacije ustrezajo temu, kar je imel v mislih Huntington. Vendar pa je možna tudi povsem drugačna razlaga: civilizacija bi lahko pomenila tudi pripadnost, ki ni zgolj ideološka, ampak se postavlja v jasno nasprotje z ljudmi, ki prebivajo na istem ozemlju in morda govorijo isti jezik, vendar nekako ne sodijo v isti civilizacijski krog. Takšen pogled se je zlasti uveljavil tam, kjer so revolucije ustvarjale povsem »nov svet«, torej novo civilizacijo. Pogoj za nastanek in obstanek tega novega sveta pa je bil brezkompromisen obračun z vsem, kar je dišalo po starem svetu, torej po »ne-civilizaciji«.
Takšen spopad znotraj ene narodnostne entitete smo na tragičen način občutili tudi Slovenci. V revolucionarni ihti so nosilci novega »družbenega napredka« uveljavili antropologijo, v kateri pravzaprav ni prostora za človeka kot avtonomnega subjekta z lastnim dostojanstvom, posledično je temu sledila krvava morija, v kateri so se rablji spustili na raven, nižjo od jamskega človeka. Tudi po tistem, ko se je najhujša morija nekoliko umirila, je veljalo, da se za »razrednimi sovražniki« nikoli ne žaluje, zato lahko razumemo gnus mladega miličnika, ki je konec osemdesetih let redno kontroliral območje opuščenega rudnika pri Hudi jami blizu Laškega, kjer so se vedno znova pojavljale sveče, cvetje in celo verski predmeti. To je bil gnus nad držo oblasti, ki ni priznavala niti posvečenosti mrtvih. Res pa je, da se je zaradi pragmatičnih nagibov tedanja komunistična vrhuška v skladu z doktrino o »sestopu z oblasti« nekako civilizirala, njeno kompromis z vrednotami Zahoda pa je rodil zavezništvo z ljudmi iz istega civilizacijskega kroga. Govorim seveda o krogu, ki je oblikoval liberalno usmerjeni partijski podmladek, ki pa je bil veliko več kot oblastna transmisija, saj je skušal zajeti čim več novih družbenih gibanj. Vendar je prav ta »civilizacijski« krog, ki se je rodil iz revolucije in njene »poroke« z Zahodom, vedno zelo omejeno sprejemal vrednote zahodne civilizacije, za vsako ceno pa je skušal ohraniti svoj lasten sistem privilegijev ter statusa »posvečenih«, ki jim morajo ostali člani družbe priznavati neko avtoriteto.
Seveda pa je bilo tudi jasno, da se bo ob tej novolevičarski »civilizaciji« pojavila tudi njena opozicija. Prav v tem razvoju dveh med seboj vojskujočih se civilizacij lahko najdemo razlago za sedanje družbeno dogajanje. To, kar se dogaja v etablirani politiki (recimo, konstruktivna nezaupnica) je zgolj vrh ledene gore. Če k temu prištejemo vse spremljajoče dogodke v zadnjem času, postane slika bolj jasna. Denimo serija raznih kvaziumetniških performansov, kot je na primer brcanje žoge v obliki koronavirusa z likom premierja, pa podobne neslanosti, ki jih je bil na primer deležen minister za kulturo, pa dokaj neokusna naslikava obrambnega ministra na cerkveni zid na Rožniku. V istem času pa tožilstvo sprejme stališče, da takšni pojavi ne sodijo v sfero kaznivega dejanja, čeprav gre, vsaj indirektno, za grožnje s smrtjo. A tudi to je le majhen del v mozaiku velikega med-civilizacijskega spopada v nekem sicer majhnem družbenem prostoru – in ta spopad ni zgolj nek kulturni boj, kot bi nas nekateri radi prepričali. Pa čeprav se tiče tudi kulture. Recimo, letošnjo uradno proslavo ob kulturnem prazniku je brez večjih pripomb dobro sprejel velik del slovenske javnosti, seveda pa zagotovo ne tisti, ki so si želeli reprize škandalov iz preteklih let, ko se je nagrajevalo razne eksperimentalne psevdo-umetniške projekte s provokativno noto (dojenje psa) ter »pokloni« največjemu slovenskemu poetu v stilu Magnifica.
Zanimivo je, kako lahko že majhne razlike pri izvedbi osrednje proslave za slovenski kulturni praznik pokažejo povsem različna izhodišča tistega, ki v proslavo nekako »vdihne« svoj pogled na svet. Že v preteklosti smo lahko videli, kako je recimo uradna državna proslava v času tranzicijsko-levičarskih vlad postala nekakšna manifestacija novodobnega progresivizma, četudi brez kakšnih neposrednih propagandnih namigov na najpomembnejše točke globalne in lokalne levičarske agende. Kar pravzaprav ni nič novega. V preteklih desetletjih nam je uradna režimska propaganda denimo dala vedeti, da je bil Primož Trubar tako rekoč pra-oče slovenskega narodno-osvobodilnega boja, šele v letih 1941-45 pa naj bi slovensko (!) ljudstvo postalo narod v pravem pomenu besede. Nosilci takšne propagande pa so nam vedno zamolčali bistveno: da je narod kot vrednota v projektu komunistične revolucije vedno drugotnega pomena, kajti revolucija je najprej globalen pojav, proletariat namreč nima nacionalne barve. Pojem »narodno-osvobodilni« pa je celo namerno napačno preveden iz srbskega jezika, kjer »narodno« v našem jeziku pomeni »ljudsko«. Torej, NOB je v resnici »ljudsko-osvobodilni«, torej razredni boj, njegov namen pa je bil ustvariti povsem novo civilizacijo, iz katere bo izruvan vsak kapitalizem (razen tistega, ki ustreza avantgardi delavskega razreda) ter »stara« religija. Komunistična elita, ki si je sprva predstavljala, da bo zlahka zgradila nov svet in novega človeka, se je morala polagoma sprijazniti, da je to neuresničljiv ideal, a načrtu za popolno preobrazbo družbe se ni nikoli odpovedala. Niti po »sestopu z oblasti« ne. Res pa je, da je v sedanjem času sedaj ostareli podmladek iz vrst ZSMS – seveda brez izobčencev, kot je na primer Janez Janša – našel novega zaveznika v nekaterih globalnih korporacijah, ki ji sodobna levičarska agenda, oplemenitena z ekologijo, ustreza. Gre vendarle tudi za novo poslovno priložnost. Globalna levica in globalni kapitalizem na tem področju seveda potrebujeta drug drugega, pa čeprav bi se Ernesto Che Guevara, čigar podoba je postala najbolj znana ikona mladih revolucionarjev, verjetno obračal v grobu, če bi vedel, kako se na račun njegovega imidža ustvarja dobiček. Ali pa se motim in bi verjetno to proslavljal.
Zanimivo je sicer, kako se slovenski »spopad civilizacij« vedno najbolj intenzivno dogaja prav v času, ko je na oblasti »neprava« vlada (in bodimo realno, vlada, ki jo imamo sedaj, bi težko veljala za »desno« ali celo »desničarsko«). Res pa je tudi, da so se nekateri deležniki, od katerih to ne bi pričakovali, umaknili iz tega spopada, čeprav sami pripadajo establišmentu tranzicijske levice – denimo nekateri župani, ki so osuplo spoznali, da je s sedanjo vlado lažje sodelovati kot s prejšnjo, čeprav je v prejšnji sodelovala tudi njihova stranka, sodelovanje pa jim navsezadnje prinaša tudi politične točke pred naslednjimi lokalnimi volitvami, saj gre navsezadnje za dobrobit njihovih občin. Tako so nekateri razvpiti levičarski spletni portali že sprožili alarm, češ da je njihov nekdanji veliki up, ljubljanski župan Zoran Janković, ki je vedno veljal za nekakšnega asa iz rokava v primernem trenutku, postal partner v nekaterih vladnih projektih na mestnem nivoju. Na drugi strani pa imamo opravka z besom stranke Levica, katere predstavniki so povsem izgubili živce zaradi zelo ambicioznega programa ministrstva za infrastrukturo, denimo na področju tretje razvojne osi – predstavniki te stranke bodo slovensko javnost zelo težko prepričali v dobronamernost njihovega nasprotovanja gradnje cestnih povezav ob dejstvu, da je resorni minister Jernej Vrtovec očitno »pohodil plin« tudi pri razvoju železnic, denimo pri projektu nove hitre proge Ljubljana-Celje, ki je bil še v času prejšnje ministrice Alenke Bratušek »misija nemogoče«. Si predstavljate, da bi denimo v roku enega meseca resor, ki ga vodi Vrtovec, prevzel Luka Mesec? No, morda bi pa vendarle dobili zastonj nafto iz Venezuele – če sem nekoliko ciničen.
In morda je prav sedanje dogajanje morda dokaz, da to, kar opažamo, ni »spopad civilizacij«, pač pa bitka ne-civilizacije proti civilizaciji.
Gašper Blažič je diplomiran teolog, novinar tednika Demokracija, publicist in avtor dveh knjig.
