Je v soseski naši se godilo,
dolga desetletja zgodba ista,
češ soseska je izjemno čista,
kriminala se ne bo dobilo.
Vedno so kot dobre jih kazali,
fante, ki bili so kajpak znani,
češ poglejte, so poklicu vdani,
koliko naj ti bi vsem nam dali.
Vsej soseski, skupnosti domači,
zanjo so se vidno žrtvovali,
ko smo slednjič vendarle spoznali,
da so zgolj navadni nastopači.
Janez naj bi z zemljo se ukvarjal,
s pravom Milan, fantek modrooki,
pa z golobčki Gregi, fant ves sloki,
Dragec kos za kosom sam ustvarjal.
Če pozabil koga sem seveda,
naj nikar mi česa ne zameri,
Boruta morda, ki jame meri,
geodeta, ki ves bled izgleda.
So hvalili jih na vse pretege,
najbolj prav najmanjšega med njimi,
ko se slednjič vendarle izcimi,
kolikšne v soseski so natege.
Dobri fantje slabi izkazali,
šibki so se, neuspešni čisto,
jim po zlu je končno šlo še tisto
vse, za kar so ti življenja dali.
Spet grobove koplje stari Janez,
bledi Borut jame mu zasipa,
modrooki s slokim vanje vtika
kos za kosom, žalostni so danes.
Kaj bi ne bili, saj izgubili
niso zgolj v soseski vsi ugleda,
so zato jim lica čisto bleda,
ker nikogar niso podkupili.
So na sled prišli jim namreč pravi,
preden bi intriga jim uspela,
zgodba je o fantih nevesela,
vsi močno pod kožo so krvavi.
