Spet je pri vodnjaku zaregljalo,
dvainštirideset to ni kvakov,
skokov le deset in par korakov,
žabec ven je skočil kot zijalo.
Se zazrl v brhko je mladenko,
prosil jo, naj končno ga odreši,
naj rešitve pot mu s tem pospeši,
nagovarjal kajpak je Slovenko.
Rešiš ti edina me uroka,
če poljubiš me, tvoj princ bom sanjski,
nič več žabec, izgubljenec lanski,
bom figura pravljična, visoka.
Obotavlja se Slovenka silno,
da poljub bi žabcu naklonila,
saj je ne priganja smrtna sila,
on pa se dobrika ji servilno.
Prosi za poljub jo, da naskočil
prestol bi, kot pravi, konstruktivno,
nanj pripravlja žabec se odrivno,
tla bi lizal, hrbet zanj usločil.
Pravljica se res že nateguje,
so otroci je do grla siti,
saj nič noče se zares zgoditi,
žabec v njej le sanja, da kraljuje.
Pa recimo, da se uresniči,
da Slovenka žabca se usmili,
da naskoči prestol po vsej sili,
kaj se v pravljici zgodi pri priči?
Jasno, kaj zgodi se, pamet zdrava
nam pove, da princa ne ugleda
po poljubu punca, tam poseda
še naprej le žabica rjava.