Piše: mag. Tadej Ian
Ljudje Zahoda so v splošnem razvili iluzorno predstavo, da je gospodarstvo njihove civilizacije nezlomljivo oz. da bo preživelo ne glede na karkoli. Gre za ekonomsko slepoto, zaradi katere so se na Zahodu razpasle družbene ideologije in ideje, ki so toksične za gospodarstvo ter kratkoročno ogrožajo blaginjo ljudi in dolgoročno (gospodarsko) preživetje civilizacije.
Osnova vsake družbene tvorbe je ekonomska. To velja tako za družino, ki je najmanjša družbena enota, kot za imperij ali unijo držav. Če družbena tvorba ne zmore gospodarsko preživeti, razpade ali pa njeni člani umrejo. Tretje možnosti ni. Zato je gospodarska konstrukcija v družbi najpomembnejša takoj za varnostjo. Ekonomija deluje v ciklih: obdobjem blaginje in obilja sledijo obdobja kriz in pomanjkanja. Daljši in višji so cikli blaginje, daljši in globlji so cikli krize. V tem trenutku je cikel relativne blaginje na Zahodu že tako dolg, da se zelo malo ta čas živečih Zahodnjakov spomni obdobja krize in pomanjkanja. Posledica je iluzija nezlomljivosti zahodnega gospodarstva, kar je vrsta ekonomske slepote Zahodnjakov. Slednja pa lahko ogrozi ne le blaginjo posameznikov pač pa celo obstoj civilizacije, kot jo poznamo.
Nore ideje ekonomsko slepih Zahodnjakov
V časih krize in pomanjkanja se človeku vklopi nagon po preživetju, zaradi katerega vso svojo energijo usmeri v preživetje sebe in svojih bližnjih. V času blaginje pa začne človek razmišljati in urejati stvari, za katere v času pomanjkanja in boja za preživetje ni imel energije oz. časa. V prvi vrsti gre predvsem za to, da si poveča udobje in ugodje življenja. Ko je to izboljšano, pa gre lahko človek še naprej, razmišlja o zabavi, umetnosti itd. Ko se vrnejo težki časi, človek te življenjske »dodatke« odmisli in se spet posveti realizaciji osnovnih oz. nujnih ciljev. Tako, kot opisujemo, je bilo z ljudmi tisočletja in vsaka generacija je doživljala vzpone in padce. Na Zahodu pa do zdaj resne oz. usodne krize nismo imeli že 80 let. Zdaj na Zahodu živijo generacije, ki ne poznajo drugega kot blaginjo, in to na (zgodovinsko gledano) izredno visoki ravni. To še posebej velja za najmlajše generacije, ki so stare 60 let in manj. K tako dolgemu življenju brez kriz je nedvomno pripomogla tehnologija, ki močno lajša naše življenje in nam odpira prej neslutene možnosti.
Toda vsaka medalja ima dve plati. Zato tako dolga blaginja prinaša tveganje. Od ta čas aktivne populacije nihče nima izkušnje, kako je živeti v pomanjkanju in kako težko je v času krize preživetje. Še pred dvema stoletjema so na območju Slovenije ob slabih letinah ljudje jedli travo in umirali od lakote, danes pa se nam zdi hrana sama po sebi umevna. Ljudje, ki so tako prežeti z blaginjo, pogosto počno neumnosti. Zgodovina je polna zapisov o podobnih početjih ljudi v civilizacijah, ki so bile tik pred propadom, ko je ljudi udarila ekonomska (in še kakšna druga) slepota.
Ena najnevarnejših idej, ki ta čas ekonomsko ogrožajo Zahod, je ideja o reševanju sveta oz. ohlajanju podnebja, za segrevanje katerega naj bi bil po zmotnem prepričanju osrednjih medijev oz. osrednje klimatološke znanosti kriv človek, o čemer smo pisali v prejšnjem delu pričujoče serije. Prizadevanja za zmanjšanje izpustov CO2 so ekonomsko gledano ekstremno dragi in noro potratni, zato v tem trenutku ta ideja gospodarsko močno ogroža Zahod, še posebej Evropsko unijo. Druga skoraj enako nevarna ideja je ideja zasledovanja ekonomske pravičnosti in enakosti, vendar ne enakosti v smislu enakih možnosti za vse, pač pa v zasledovanju enakosti rezultata za vse. Tu ne gre samo za posamezne razmeroma bizarne ideje o univerzalnem dohodku, ampak tudi za vpletanje nekaterih skrajnih levih ideologij, kot sta radikalni feminizem in kritična rasna teorija, ki zahtevajo radikalno poseganje v razmeroma spontane ekonomske procese. Znano pa je, da pretirano poseganje v ekonomijo pomeni samo to, da bo rezultat slabši, kot bi bil, če v ekonomske procese ne bi vsiljivo posegali. Tretja, od druge še nevarnejša ideja je demokratični socializem. Demokratični socializem je opredeljen kot socialistično gospodarstvo, v katerem so proizvodna sredstva v družbeni in kolektivni lasti ali pod nadzorom, skupaj z demokratičnim političnim sistemom vladanja. Demokratični socialisti sicer glasno zavračajo državni socializem, kot ga poznamo iz 20. stoletja in ki je bil utemeljen na marksizmu in leninizmu, toda tiho z njim simpatizirajo, saj njihove ideje niso nič drugega kot rahla modifikacija teh zavoženih totalitarnih idej, ki so propadle v 20. stoletju. Če bi oblast na Zahodu hkrati in povsod prevzeli demokratični socialisti, bi bil Zahod gospodarsko nepovratno uničen v dveh desetletjih.
Zunanja ekonomska grožnja Zahodu
Zahoda pa ne ogrožajo samo ekonomsko slepi politični aktivisti in politiki, ki širijo radikalno leve ideje znotraj zahodne civilizacije, pač pa obstajajo tudi zunanje ekonomske grožnje. Kitajska je v zadnjih desetletjih ekonomsko gledano dosti uspešnejša od Zahoda. Kolektivno gledano so Kitajci od nekdaj prezirali Zahodnjake in jih imeli za kulturno manjvredne. Zato Kitajci do Zahoda nikoli niso bili in niso prijateljski. Njihov ekonomski sistem je sicer do neke mere prekopiran od zahodnih razvojnih vzorcev, vendar so ti tako prežeti s kolektivističnimi vrednotami in njihovimi tradicionalnimi družbenimi konstrukcijami, da ne moremo več reči, da so zahodni. Kitajska politična oblast je nekakšna funkcionalno posrečena kombinacija cesarske in komunistične Kitajske ter je z zahodnega vidika totalitarna in prav nič »zahodna«. Kitajci Zahoda seveda ne podcenjujejo in se zavedajo njegove moči, ki pa peša. Čakajo svojo priložnost, in ko bo Zahod dovolj oslabljen, bodo lahko hitro prevzeli svetovno dominacijo, kar pa bi razvojno gledano pomenilo padec človeštva, saj Kitajci ne razumejo pomena posameznika za evolucijo celotnega človeštva, kot to odlično razumemo na Zahodu in smo na račun tega razumevanja v preteklosti uspeh in prevlado v svetu tudi dosegli. V tem trenutku je videti, da je zaradi ekonomske slepote ekonomska pamet na Zahodu že bolj ali manj izgubljena, še posebej v Evropski uniji. Če se taki trendi ne bodo v prihodnosti spremenili, je samo vprašanje časa, kdaj bo ekonomsko gledano Kitajska (s svojimi zavezniki) Zahod v svetu prekosila in premagala.
Ekonomsko lahkomiselni slovenski volivci
Tudi z vidika ekonomske slepote je Slovenija šolski primer zahodne katastrofalne prakse. Slovenski volivec ne razume, da je za varnostjo gospodarstvo na drugem mestu razvrščanja prioritet, ki mu prinašajo blaginjo in visoko udobje ter ugodje življenja. Ker slovenski povprečni volivec voli ideološko in podpira socialistično usmerjene politike, ki so dediščina življenja Slovencev v totalitarističnem državnem socializmu v letih 1945−1990, namesto da bi zasledoval lastno ekonomsko korist, so plače v Sloveniji nizke, javne storitve vse slabše (npr. šolstvo) in ne takoj dostopne (npr. zdravstvo), davki in prispevki vse višji (a njihov rezultat manjši) itd. Slovenski povprečni volivec s slabimi odločitvami praviloma izvoli nesposobne in koruptivne vlade, ker je prepričan, da je mu relativna blaginja zagotovljena, saj ima oprane možgane s socialističnimi pravljicami, ki mu jih v glavo vcepljajo slovenski osrednji mediji, obvladovani s strani političnega ozadja slovenskega levega političnega pola, ki je v Sloveniji dejansko monopoliziral oblast. Posledice te večdesetletne prakse se kažejo v tem, da je Slovenija na poti v revščino.
