V ozadju spora o vlogi Turčije v sovražnostih v Gorskem Karabahu se je pojavil še en vpliven akter v zakavkaškem konfliktu, Pakistan. V intervjuju za neko indijsko TV hišo je armenski premier Nikol Pašinjan dejal, da “v vojni proti Karabahu sodelujejo tudi bojevniki iz Pakistana.”
Izjava armenskega voditelja je spodbudila in nadaljevanje polemike z azerbajdžanskim predsednikom Ilhamom Alijevim, ki je prejšnje izjave Erevana, da se “vojaki iz Turčije in Pakistana borijo na strani Bakuja, prej označil za” absolutno laž “. Baku, ki sicer zavrača pomoč vojaško pomoč Pakistana, ne skriva, da je konflikt v Karabahu privedel do še tesnejšega približevanja Azerbajdžana, Turčije in Pakistana, ki so s tem ustvarili nov strateški trikotnik v Evraziji.
Novo odmevno izjavo o zunanjih silah, vpletenih v konflikt v Karabahu, je po prekinitvi humanitarnega premirja, o katerem so se konec prejšnjega tedna v Washingtonu dogovorili zunanji ministri Armenije in Azerbajdžana Zohrab Mnatsakanyan in Jeyhun Bayramov, je spravil v »promet« premier Armenije Nikol Pašinjan.
»Danes v vojno proti Gorskem Karabahu ni vpleten samo Azerbajdžan, ampak tudi Turčija in teroristični plačanci, ki jih je Turčija prenesla iz Sirije na vojno območje. Si predstavljate, s kakšno mešano in kaotično situacijo imamo opravka? Mimogrede, imamo informacije, da v vojni proti Karabahu sodelujejo tudi borci iz Pakistana, “je opozoril premier Pašinjan.
To ni prvič, da armenski voditelj govori o aktivni vlogi Pakistana v konfliktu. Svojo prejšnjo izjavo je podal 15. oktobra in odgovoril na vprašanja RIA Novosti o razmerah v Gorskem Karabahu, nato pa je nanj takoj reagiral azerbajdžanski predsednik Ilham Alijev. Armenski premier Nikol Pašinjan bi naj dejal, da se vojaki iz Turčije, Pakistana, Sirije in Libije borijo na azerbajdžanski strani. To je absolutna laž. In tako traja petelinjenje dveh zakavkaških vodij svojih držav, ki ne obdržita nobeno dogovorjeno premirje niti na en dan, pravzaprav ga prekineta oziroma kršita če že ne takoj, pa po pravilu v nekaj urah po sklenitvi, že tretjič zapored.
Omeniti je treba, da je Islamabad v zameno za politično podporo Bakuju v Karabahu dobil podporo Azerbajdžana pri “kašmirskem vprašanju”, ki ostaja glavna nevralgična točka v odnosih z Indijo. “Islamabad ceni podporo Azerbajdžana Pakistanu v sporu glede Kašmirja na različnih mednarodnih forumih, vključno s kontaktno skupino Organizacije za islamsko sodelovanje Kašmirju,” je prejšnji teden dejal šah Mahmud Kurejši. Poleg platforme Organizacije za islamsko sodelovanje, ki jo je pakistanski minister omenil ob razpravi o “kašmirskem vprašanju”, Islamabad računa tudi na pomoč Gibanja neuvrščenih, ki združuje več kot 130 držav, zdaj pa ji predseduje Azerbajdžan.
Medtem konflikt v Karabahu vodi do pospešenega oblikovanja trikotnika Baku-Ankara-Islamabad, katerega udeleženci govorijo o “bratskih odnosih” na podlagi islama, ki jih vežejo.
»Glavni razlog za vpletenost Islamabada v igro okrog Karabaha so posebni pakistansko-turški odnosi. Vrh pakistanske vojske je vedno gojil zavezništvo z Ankaro. In to toliko, da niti en najvišji politični vodja Pakistana po razpadu ZSSR leta 1991 ni priznal neodvisnosti Armenije, med Islamabadom in Erevanom še vedno ni diplomatskih odnosov, menijo v spletnem časopisu Komersant.
Idealni pogoji, da na prostoru med Malim in Velikim Kavkazom imamo zagotovljene! Nestabilnost, tako vojaška kot politična, z druge strani pa »stabilnost« trgovcev z orožjem in ostalimi »produkti« za spodbujanje in vzdrževanje vojaško političnih napetosti v Zakavkazju. Spor pravzaprav traja od razpada nekdanje Sovjetske zveze. Ta je v manirah velikih kolonialnih sil ustvarjal republike in avtonomne pokrajine in samostojnih zveznih oblasti kar z »ravnilom« tako kot kolonialisti v Afriki. Geostrateški igralci v ozadju pa tuhtajo in dajejo polovičarske rešitve , ki jih ohranjajo v »življenje« na tereni kjer se dogajajo »načrtovani« premiki.
Do kdaj!?
