Piše: Andrej Žitnik (Nova24tv.si)
Oktobrska izvolitev obsojenega zločinca Luiza Inácia Lule da Silve za brazilskega predsednika – trdega socialista, ki je v prejšnjih predsedniških mandatih veljal za voditelja mednarodne levice in enega najljubših svetovnih voditeljev Barracka Obame – je med svetovnimi marksisti povzročila val slavja, saj je Latinska Amerika končno padla v skoraj izključno levičarsko oblast.
Ker je skoraj vsaka večja država v regiji pod levičarsko vlado, so korporativni mediji hitro začeli objavljati članke, da je v Latinski Ameriki po padcu več levičarskih režimov po propadu venezuelskega gospodarstva prišlo do nove “rožnate plime”. Voditelji bi zdaj lahko sodelovali pri “regionalnem povezovanju” – lokaliziranem globalizmu, v katerem države sodelujejo po vzpostavitvi kovidnih zaprtij družbe. Lula je sam oživil socialistični načrt o oblikovanju enotne latinskoameriške valute, “evra” za Južno Ameriko, ki ga je začasno poimenoval “sur”.
Lula bo mandat prevzel januarja, a se je mit o enotni latinskoameriški levici že začel sesuvati. Zaradi obtožb o korupciji in kršitvi ustave so začeli z aretacijami levičarjev po vsej regiji. V svobodnejših državah levičarjem ni uspelo sprejeti radikalnih političnih reform, ker te preprosto niso dovolj priljubljene. V diktaturah se pokroviteljske države, kot sta Rusija in Kitajska, preprosto niso potrudile, da bi dovolj vlagale v ohranjanje podpore. Sanje o “regionalni integraciji” so se sesule v malenkostnih prepirih med diktatorji in izvoljenimi voditelji demokratičnih latinskoameriških držav.
“Rožnata plima” se sesuva sama vase, preden se je sploh začela
Funkcionalna latinskoameriška desnica bo morda obstajala šele v daljni prihodnosti, vendar je produktivna latinskoameriška levica daleč od realnosti. Malo preden je Lula premagal sedanjega konservativca Jairja Bolsonara, je Gustavo Petro – nekdanji gverilec, ki se zavzema za legalizacijo kokaina – junija postal prvi kolumbijski marksistični predsednik. Pred letom dni je Gabriel Borić, nekdanji marksistični študentski protestnik, tesno premagal konservativnega kandidata Joséja Antonia Kasta za predsednika Čila. Pedro Castillo, marksist iz politične stranke, ki je odkrito hvalila Vladimirja Lenina, je lani poleti postal predsednik Peruja; novembra se mu je na čelu države pridružila kandidatka skrajne levice Xiomara Castro iz Hondurasa. Pred temi volitvami so bile tri latinskoameriške države – Venezuela, Kuba in Nikaragva – pod komunistično/socialistično diktaturo, Bolivija, Mehika in Argentina pa so izvolile socialistične predsednike. Nayib Bukele iz El Salvadorja, nekakšna politična črna ovca, je postal pomemben kot član osrednje levičarske stranke v državi, Nacionalne osvobodilne fronte Farabundo Marti (FMLN).
Argentinski socialisti v hudih težavh
“Rožnata plima” je bila ogrožena skoraj takoj po Lulovi izvolitvi. Socialistični predsednik Alberto Fernández naj bi ostal še predsednik leta 2023, vendar se sooča s hudim izzivom vzhajajoče libertarne argentinske desnice, ki jo vodi priljubljeni gospodar Javier Milei. Ali bo Fernándezova podpredsednica, Cristina Fernández de Kirchner, uspela nastopiti na volitvah, ostaja skrivnost. Fernández de Kirchner je bila predsednica med prvo “rožnato plimo” skupaj z Lulo, služila je kot prva dama pod pokojnim možem Néstorjem Kirchnerjem in na splošno velja za najbolj priljubljenega voditelja argentinske levice. Soočila se je z obtožbami o korupciji, od zlorabe javnih sredstev do pomoči pri zaščiti iranskih džihadistov pred mednarodnimi aretacijami. Ta mesec jo je sodišče končno obsodilo na šest let zapora zaradi obtožbe, da je svojim prijateljem dajala donosna naročila državnih del. Sodišče ji je ponovno prepovedalo opravljanje javnih funkcij.
Nekdanja argentinska predsednica iz vrst socialistov Cristina Kirchner je obsojena korupcije. (Vir: Twitter)
Ker je Fernández de Kirchner trenutno na javni funkciji ima imuniteto pred dejanskim prestajanjem zapora. Kaj se bo zgodilo z njo in njenim primerom po koncu njenega podpredsedniškega mandata, ostaja skrivnost, vendar so leta pravnih pritožb, ki jo odvračajo od aktivne kampanje, zelo verjetna. Fernández de Kirchner je napovedala, da se zaradi svoje obsodbe ne bo več podala na predsedniški položaj, zaradi česar argentinska levičarska koalicija nima več jasnega naslednika sedanjega predsednika.
Spodletel poskus državnega udara v Peruju
V Peruju je levica doživela še bolj dramatičen poraz. Pedro Castillo je zdržal nekaj več kot leto dni, preden je bil odstavljen s položaja. Medtem, ko se sooča s tretjim glasovanjem o obtožbi v kongresu – perujska ustava dovoljuje poslancem, da odstavijo predsednika, ne da bi ponudili jasen razlog, kar vodi do številnih takšnih procesov – je Castillo prejšnji ta mesec nekaj ur pred glasovanjem napovedal državni udar, razpustil kongres in odločanje z odlokom. Perujska policija ga je nemudoma aretirala in njegov podpredsednik Dina Boluarte je postal šesti predsednik Peruja v šestih letih.
Predsednika Peruja Pedra Castilla je policija aretirala. (Foto: epa)
Perujski levičarji so se na politično zmešnjavo odzvali s smrtonosnimi izgredi, zlasti s ciljanjem na obrate za predelavo hrane, da bi pritisnili na Boluarteja, naj osvobodi Castilla ali ogrozijo preskrbo s hrano v državi. Protesti niso bili priljubljeni in so še znižali podporo levici. Castillove težave, ki si jih je v veliki meri povzročil sam, poudarjajo kaos trenutnega latinskoameriškega levičarskega vodstva.
Boriću spodletela neomarksistična ustava
Drugim spodleti na veliko manj vznemirljiv način. V Čilu Gabriel Borić ni uspel izpolniti svoje temeljne predvolilne obljube – zamenjavo državne ustave –, ko je septembra nacionalno glasovanje zavrnilo osnutek, ki bi bil nedvomno najradikalnejša ustava v današnjem svetu. Nizke ocene na politbarometrih so Boriću dale malo prostora za spodbujanje kakršnih koli drugih radikalnih političnih programov, čeprav mu je pred kratkim uspelo doseči, da so zakonodajalci prejšnji teden spet začeli pripravljati popolnoma novo ustavo. Postopek priprave ni zagotovil, da bodo Čilenci odobrili končni izdelek.
Gabriel Borić, predsednik Čila, je želel uveljaviti neomarksistično ustavo. (Foto: epa)
Borićeve slabe politične ocene in na splošno konservativna narava čilskih volivcev je Boriću otežilo iskanje podpore pri kolegih regionalnih levičarjih. V poskusu pridobitve nihajočih volivcev se je odločil sprejeti popolnoma drugačno strategijo od drugih levičarjev v regiji: nenehno obsojanje zlorab človekovih pravic v Venezueli.
“Res me jezi, ko ste z levice, torej obsojate kršenje človekovih pravic v, ne vem, Jemnu ali Salvadorju, ne morete pa govoriti o Venezueli ali Nikaragvi,” je dejal Borić septembra na dogodku v New Yorku.
“Leta 2010 sem šel v Venezuelo in začel sem se spraševati, ko sem videl zatiranje protestov in manipulacijo nekaterih volitev, in rekel sem, da to ni prav. To moramo znati kritizirati,” je nadaljeval. “Ljudje na levici v Čilu so rekli: ‘Ne, ne, ne, ne, ne, ne govorite o naših prijateljih.’ In mislim, da je to popolnoma narobe.”
Zdi se, da Borićevi napadi niso imeli nobenega dokumentiranega vpliva na njegove ocene odobravanja doma, vendar onemogočajo enotno valuto “sur”, ki bi na primer vključevala Čile in Venezuelo. Medtem ko Čilenci niso upoštevali njegovih pripomb, je to storil venezuelski diktator Nicolás Maduro, ki je Borića – ne da bi ga imenoval – večkrat označil za “strahopetca”.
“So tisti, ki nam očitajo, da smo diktatorji. Razumem, da Sebastián Piñera [nekdanji predsednik Čila] to počne, razumem, da me obtožuje Jair Bolsonaro, razumem, da nas obtožujejo fašisti,” je novembra dejal Maduro. “Toda z levice bo moral kdorkoli, ki nas bo poskušal obtožiti, sedeti iz oči v oči z nami in razpravljati o resnici Venezuele.”
Borićeva retorika je izstopajoča, vendar domače okoliščine, ki so vplivale na njegovo nasprotovanje levičarskim diktaturam v regiji, niso. Protesti proti Gustavu Petru, ki je bil čilski predsednik manj kot pol leta, so pritegnili na desettisoče konservativcev, ki so zahtevali, naj njihovi poslanci ne podpirajo Petrove politike, vključno z zbliževanjem z Venezuelo.
Luis Arce, predsednik Bolivije, ima zvezane roke tako zaradi prevelikega vpliva Eva Moralesa – nekdanjega predsednika, verodostojno obtoženega pedofilije, ki je bil odstavljen z oblasti v podobnem neuspelem poskusu državnega udara kot Pedro Castillo – in konservativnega gibanja, ki zahteva svobodo za senatorko Jeanine Áñez, ki je leta 2020 prevzela vodenje od Moralesa. Arcejeva vlada je Áñezovo zaprla in mučila ter jo obtožila, da je izvedla državni udar, ko je v resnici postala predsednica, ker so vsi socialisti v nasledstveni liniji pobegnili iz države skupaj z Moralesom.
V Braziliji se bo Lula najprej soočil z izzivom pomiritve naroda, v katerem je polovica države glasovala proti njemu, na tisoče pa mesece po volitvah še vedno zahteva, naj vojska prepreči, da bi Lula prevzel položaj. Zelo je malo verjetno, da bo prejel kakršno koli smiselno podporo iz tujine – ostali levičarji v regiji imajo preprosto preveč drugih težav.
Pravosodni kandidat za ministra, ki ga je izbral Luiz Inacio Lula da Silva, že grozi protestnikom, ki nasprotujejo volilnemu rezultatu. (Foto: epa)
Forum iz Sao Paula vrača udarec
Poročali smo o knjigi avtorja Alejandra Peña Esclusa, ki v svoji knjigi Forum iz Sao Paula opisuje, kako so skrajni levičarji z denarjem iz mamilarskih kartelov in drugih kriminalnih virov vplivali na politično dogajanje tako v Latinski Ameriki kot tudi Evropi. Izvedeli smo, kako latinskoameriška levica deluje bolj hudodelska organizacija kot egalitaristično politično združenje. Videti je, kot da te korenine vplivajo na njene trenutne težave – argentinska levica se je podobno kot Lula zapletla v korupcijske škandale, v Boliviji vladajo kot vojaška hunta, perujski predsednik je želel izpeljati državni udar. Videti je, kot da je cilj lokalne levice venezuelsko-kubanski model oz. predvsem venezuelski, kjer je trda socialistična linija prvič uspela svojo revolucijo uvoziti v demokratični sistem in ga povsem prevzeti. Takšne prakse pa so na kontinentalni ravni povsem nestabilne (vsaj brez ruske in kitajske podpore, ti dve botri svetovnega socializma in diktatorskih režimov pa imata v tem trenutku dovolj svojih težav). Zato ne bi bilo nobeno presenečenje, če se škrlatni val konča že na naslednjem volilnem ciklu.
