16.6 C
Ljubljana
nedelja, 8 septembra, 2024

Paolo Borchia: Evropska unija je okoljevarstvo spremenila v nadomestno religijo

Piše: Kulturnimarksizem.si

Paolo Borchia je italijanski evropski poslanec Lege v Evropskem parlamentu in je koordinator v Odboru za industrijo, raziskave in energetiko (ITRE) evropske skupine Identiteta in demokracija (ID). Diplomiral je iz politologije na Univerzi v Padovi in je leta delal kot administrator in svetovalec v zasebnem podjetju.

Z evropskim poslancem smo se pogovarjali o zelenih politikah EU, teži ideologije pri njihovem izvajanju ter njihovih političnih, ekonomskih in družbenih posledicah.

Kaj je evropski zeleni dogovor in cilj preoblikovanja Evrope v »prvo podnebno nevtralno celino«?

Zeleni dogovor predstavlja preveč ideološki in zelo pristranski odziv na okolje in prihodnost planeta. V zvezi s tem ima Lega drugačno vizijo in naša stranka je zelo zaskrbljena, da Green Deal predstavlja napačen odgovor, saj je popolnoma ideološko neuravnotežena pobuda, rekel bi, da je v mnogih pogledih “talibanski” odgovor. Predstavlja nevaren odgovor na možnost, da so evropska podjetja konkurenčna. Zelo nevarno je tudi z vidika ohranjanja ravni zaposlenosti, ki jo trenutno imamo v Evropi. Gre za odziv, ki problema ne bo rešil, ampak ga bo še poslabšal. Poglejte dejstvo, da v Evropi trenutno oddajamo le 7,5 % svetovnih emisij toplogrednih plinov, kar je zelo malo in z uporabo tovrstne uredbe bodo številni sektorji neupravičeno kaznovani z zelenim dogovorom. Na primer, kmetijska proizvodnja je ena izmed najbolj prizadetih z gospodarskimi in socialnimi posledicami, ki jih to prinaša. To pomeni, da če bo izvedena, kar je verjetno, bo povpraševanje po proizvodnji v Evropi upadlo in bomo morali kmetijske proizvode kupovati od proizvajalcev zunaj Evrope, ki bodo paradoksalno imeli nižje cene in bodo veliko bolj onesnaževali. To je ena od negativnih posledic uveljavitve te zelene uredbe. Uspeti nam mora obrniti te škodljive trende, ki sta jih vsilila Ursula von der Leyen in Frans Timmermans iz Evropske unije.

Toda paradoksalno je, da se Evropa pretvarja, da sama sebi kot okolju najbolj prijazni regiji vsiljuje omejevalne podnebne ukrepe dvomljive učinkovitosti, medtem ko države, kot sta Kitajska ali Indija, onesnažujejo veliko več in brez razlike.

Tako pač je. Cilj, da bi Evropa do leta 2050 postala prva podnebno nevtralna celina, je verjetno preveč ambiciozen cilj, a to bo zelo težko doseči brez zaveze drugih držav. Na splošni ravni vidim, da se pri nas v Evropi preveč pozornosti namenja ideologiji, zunaj in na geopolitični ravni pa je veliko bolj zaščitena ekonomija in konkurenčnost podjetij. Zato smo zelo zaskrbljeni, kako se razvijajo razmere z vidika podnebne in energetske politike v Evropi.

Zdi se mi, da je velik problem v tem, da Evropska komisija stvari ne vidi jasno. Vodenje Ursule von der Leyen je napačno in poleg tega, da je odgovorna za povezovanje z levico, pošilja sporočilo, da je edina težava, s katero se moramo spopasti v Evropi, onesnaženje. Mislim, da je to problem, da, ampak tudi konkurenčnost, brezposelnost, padajoča rodnost, nezakonito priseljevanje – to so veliki problemi. Če bi se Evropska komisija tem vprašanjem posvetila tako intenzivno, kot se ukvarja z okoljskim vprašanjem, bi bile razmere v Evropi popolnoma drugačne. Za nas je zelo pomembno, da se državljani zavedajo tega problema, kdo je odgovoren in kakšna je alternativna rešitev.

Kakšne so kratkoročne in dolgoročne posledice nadaljevanja te poti za naše gospodarstvo?

Začnimo z ogledom dejanskih številk, ker so mnenja vedno zelo zanimiva, vendar so številke tiste, ki štejejo. Kar zadeva pesticide, na primer v Evropi porabimo povprečno 1,6 kg pesticidov na hektar, v vzhodni Aziji pa 12 kg. Kot lahko vidimo, je razlika velika. V Evropi imamo proizvajalce, ki so v preteklih letih vlagali v pridelavo bolj zdravih pridelkov z manjšim onesnaževanjem, zdaj pa ugotavljamo, da se morajo ti isti proizvajalci podrediti veliko bolj restriktivnim svetovnim predpisom, kot so bili doslej, s posledicami v smislu stroškov, proizvodnje , zaposlovanje, zdravje in skrb za okolje. Bistvo je torej, da s temi politikami EU ne gremo nikamor, saj le postavljajo nove ovire za podjetja, delavce in potrošnike. Moramo spremeniti to smer, ki v zameno za teoretično nižje cene z uvozom izdelkov iz tujine slabša našo trgovinsko bilanco in naše gospodarstvo. Paradoksalno je, da ti uvoženi izdelki ne izpolnjujejo naših okoljskih standardov.

Je ta obsedenost z ekološkim prehodom resnična nuja ali ideološka dogma podnebnega fanatizma? Zakaj je Evropa glavno gibalo ideologiziranega okoljevarstva?

To bi bilo zelo zanimivo vprašanje, na katerega bi morali zaprositi Fransa Timmermansa. To je vprašanje, ki smo ga vedno znova zastavljali, ne da bi dobili odgovor Evropske komisije. Na primer, zdaj nas hočejo prisiliti, da od leta 2035 preidemo z avtomobilov z motorjem na notranje zgorevanje na električne avtomobile, vendar nam nihče ne razloži, kako bomo proizvedli vso potrebno elektriko za to. V Italiji govorimo o 32.000 gigavatih, torej nesorazmernih količinah energije, ne samo za sedanje zmogljivosti, ampak verjetno tudi za prihodnje zmogljivosti naše države. Obnovljivi viri so zelo zanimivi alternativni viri, o katerih bi vsekakor veljalo razmišljati, a ne pozabimo, da gre za nestabilne, občasne in neprogramabilne vire z vsemi posledicami, ki to prinašajo. Imamo gospodarstvo, ki potrebuje veliko gotovosti, ne potrebuje ideologije, ustvarjati mora pogoje, da deluje brez ovir. In to se trenutno ne dogaja v Evropi, ampak nasprotno.

Več preberite TUKAJ

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine