Piše: Bogdan Sajovic
Ameriški predsednik Donald Trump je ponudil Maduru možnost pobega brez posledic. Maduro skuša izsiliti »nadzorovan sestop partije«, kot ga poznamo tudi v pri nas. Ameriški pritisk na Madura narašča. Nekdanji venezuelski general podpira zrušitev Madurovega režima.
Glede na več verodostojnih poročil je ameriški predsednik Donald Trump med neposrednim telefonskim klicem 21. novembra 2025 venezuelskemu predsedniku Nicolásu Maduru dejansko svetoval, naj pobegne iz države.
Trump je svoj nasvet oblikoval kot ultimat: takojšen odstop in varen izhod iz Venezuele za Madura, njegovo ženo Cilio Flores, njunega sina in izbrane zaveznike ali pa soočenje z naraščajočim vojaškim pritiskom ZDA, vključno z morebitnimi kopenskimi operacijami in napadi na venezuelske vojaške in policijske resurse. Ponudba je bila pogojena s takojšnjim odstopom in ni vključevala široke amnestije, ki jo je zahteval Maduro, kar pa je privedlo do prekinitve pogovorov.
Madurovo barantanje
Več virov zahodnih medijev, ki so bili navzoči pri telefonskem pogovoru, je citiralo Trumpove besede: »Lahko rešiš sebe in svoje najbližje, vendar moraš takoj zapustiti državo.« Maduru je domnevno dal en teden, da odide na destinacijo po svoji izbiri, pri čemer mu ZDA zagotavljajo varen izhod.
Maduro se je, tako trdijo viri, poskusil pogajati. V zameno za odstop je zahteval popolno imuniteto zase, vključno z odpravo ameriških sankcij in umikom primera z Mednarodnega kazenskega sodišča, nadalje je zahteval popolno amnestijo za do 100 uradnikov režima (se pravi svojih najožjih sodelavcev in članov razširjene družine), ohranitvi 200 milijonov dolarjev osebnega premoženja in dveletno prehodno obdobje za predajo popolne oblasti opoziciji. Zahteval je tudi jamstva za venezuelski vojaški nadzor med predajo oblasti. Se prvi neke sorte »nadzorovan sestop z oblasti«, kot smo mu bili priča v devetdesetih letih prejšnjega stoletja v mnogih evropskih postkomunističnih državah, tudi v Sloveniji. Gre za očiten poskus, da se glavni krivci za zločine zavarujejo, da se zavaruje njihovo premoženje, da se jim omogoči zakulisno delovanje, medtem ko izbrani operativci obdržijo v svojih rokah vzvode oblasti ali pa vsaj zakulisni vpliv na ključne segmente državne uprave − sodstvo, policijo, vojsko, šolstvo, državne medije, energetiko, bančni sistem in tako naprej.
Trump je te Madurove zahteve odločno zavrnil in vztrajal pri njegovem takojšnjem odhodu.
Povečan pritisk
Trumpov klic je prišel sredi ameriške kampanje pritiska, vključno z napotitvijo mornarice v Karibe, napadi na plovila za tihotapljenje drog, povezana z venezuelsko skupino »Cartel de los Soles« (ki so jo ZDA označile za teroristično) in 50 milijoni dolarjev nagrade za prijetje Madura. Nekaj ur po prekinjenem pogovoru je Trump razglasil venezuelski zračni prostor za »v celoti zaprt«, kar je nakazalo morebitno vojaško akcijo. Nadaljnji klici z Madurove strani so ostali brez odgovora.
Trumpov klic pomeni premik od Trumpovega pristopa v prvem mandatu, ko je sicer priznal opozicijskega voditelja Juana Guaidója kot zakonitega predsednika, vendar se je izognil neposrednemu vojaškemu pritisku. Zdajšnja strategija pa si prizadeva za zrušenje levičarskega režima s pritiskom na Madurov ožji krog, da ga sami odstavijo ali izročijo ZDA in se tako izognejo ameriški invaziji.
Tuji analitiki sicer menijo, da venezuelska vojska ostaja zvesta Maduru, kar pa ni nič čudnega, saj so se mnogi visoki generali ne samo vmešali v kršitev človekovih pravic, temveč tudi v korupcijo in trgovino z mamili. Po trditvah opozicije pa je tudi nižji poveljniški kader venezuelske vojske vpleten v kršitve človekovih pravic, prav tako pa tudi sami sodelujejo s kriminalnimi tolpami in pobirajo deleže od kriminalnih dejanj, če niso vodje kriminalnih organizacij kar ti poveljniki sami.
Vojska je za zdaj še zvesta Maduru
Vojska je torej za zdaj še zvesta Maduru, vendar pa so njegovi zavezniki (Rusija, Iran, Kitajska) oslabljeni, kar zmanjšuje možnost zunanje podpore, čeprav je po neuradnih trditvah Maduro dobil podporo Kitajske, če bo kljuboval. Tudi kolumbijski predsednik Gustavo Petro je sporočil, da Kolumbija zavrača ameriški pritisk in ne bo spoštovala zapore zračnega prometa. To ni čudno, saj Petro izhaja iz komunističnih terorističnih tolp, ki že od osemdesetih sodelujejo z narkokarteli. Petrovi nasprotniki ga obtožujejo, da mu je denar »narkosov« tlakoval pot v predsedniško palačo, njihovi »sicarii«, plačani morilci, pa terorizirajo volivce in opozicijo. Pred nekaj meseci je tako eden najvidnejših opozicijskih politikov v Kolumbiji padel pod streli mafijskega morilca. Petro pripada istemu levičarskemu združenju (Forum São Paulo) kot Maduro, dobršen del kokaina iz Kolumbije pa prek Venezuele prihaja na svetovne trge.
Nekaj resnice je verjetno v tihi podpori narkokartelov in Kitajske, saj je preteklo nedeljo Maduro na javnem zborovanju podpornikom obljubil, da ne bo privolil v » suženjski mir«.
Kam pobegniti?
Kolikor je za zdaj znano, Trumpova ponudba Maduru še vedno velja kljub okrepljenemu pritisku nanj. Viri iz diplomatskih vrst to potrjujejo, ugibajo pa, kam bi se lahko zatekel Maduro, če bo sprejel ponudbo. Največ se omenjajo Kuba, Turčija in Rusija, čeprav za zdaj ni nobene konkretne privolitve iz teh držav. Zanimivo je, da se kot destinacija praktično ne omenja Kitajska, očitno Maduro ne zaupa kitajski partiji. To seveda ni nič čudnega, na Kitajskem stalno potekajo čistke tudi v vrhovih partijske nomenklature, vojske in gospodarstva; celo med tistimi, ki so še dan pred strmoglavljenjem in posledičnim izginotjem iz javnosti bili najtesnejši zavezniki velikega vodje Xija in zasedali ključne položaje v državi. Izginotje nekega strmoglavljenega begunca brez kakršnekoli zaslombe je za kitajsko partijo mala malica, še posebno če za njim ne bi nihče v tujini kaj bistveno žaloval.
Nekdanji general proti Maduru
V sklop pritiska na Madura spadajo tudi vse pogostejše obtožbe o sodelovanju Madura in njegovega kroga v mednarodni trgovini z mamili, subverzivnih dejavnostih vključno z narkoterorizmom, spodbujanjem množičnih migracij in zločini zoper človečnost.
Prav v teh dneh je z odprtim pismom te obtožbe na račun Madura potrdil tudi nekdanji visoki funkcionar venezuelskega režima Hugo Carvajal Barrios.
Petinšestdesetletni Carvajal, ki je ta čas v ameriškem zaporu, seveda dobro pozna večino skrivnosti venezuelskega režima. Bil je namreč pomemben član skupine oficirjev, ki so pomagali Chavezu prevzeti oblast, mnogi so bili tako kot Carvajal Chavezovi učenci, ko je ta predaval na vojaški šoli. Carvajal je podrl Chaveza v prvem spodletelem vojaškem puču, nekaj let kasneje pa ga je podprl tudi v drugo, ko je Chavezu uspelo prevzeti oblasti. Med Chavezovo in v prvem obdobju Madurove vladavine je bil Carvajal general in vodja vojaške obveščevalne službe. Na tem položaju je aktivno sodeloval pri vzpostavitvi avtokratskega režima v Venezueli, preganjanju in zatrtju opozicije, organizaciji paravojaških skupin in rekrutaciji kriminalih tolp v službo režima. Carvajal je sodeloval tudi pri operacijah, ki jih je venezuelski režim izvajal v tujini. Med drugim je bil vmešan v umore in atentate, organiziranje in financiranje terorističnih skupin, subverzivne dejavnosti proti tujim državam, vključno s financiranjem subverzivnih političnih skupin, podkupovanjem funkcionarjev, financiranjem terorizma, narko-terorizma, podpiranjem kriminalnih tolp, z volilnimi prevarami, s trgovino z mamili in pranjem denarja.
Potem ko je bil ves njegov letnik iz vojaške akademije administrativno starostno upokojen, je bil Carvajal najprej namenjen za konzula na Arubi v Nizozemskih Antilih, ki je pomembna davčna oaza in prek katere poslujejo tudi mnoge kriminalne združbe. Vendar je bil Carvajalov sloves tako slab, da so Nizozemske oblasti zavrnile akreditacijo.
Po spodleteli karieri v diplomaciji je bil Carvajal od leta 2015 poslanec venezuelske skupščine. Nenadoma pa je »doživel spreobrnitev« in na začetku leta 2019 obtožil Madura, da ne dela več v korist venezuelskega ljudstva, ter zahteval, naj preda oblast opoziciji. Maduro ga je razglasil za izdajalca, Carvajal pa je pobegnil v Španijo. Venezuela je zahtevala, naj ga Španija izroči zaradi veleizdaje in dezerterstva, na drugi strani pa so ZDA zahtevale, naj ga Španci izročijo njim zaradi trgovine z mamili. Španija je nato leta 2023 po več letih pravnih bitk izročila Carvajala ZDA.
Mamila kot orodje subverzije
Po različnih neuradnih virih se je Carvajal v ječi odločil za sodelovanje z ameriškimi oblastmi in razkril tajne operacije režima, ki mu je tako dolgo služil. Letos je tudi priznal krivdo za štiri kazniva dejanja, kar mu lahko prinese dosmrtni zapor, vendar pa se je pogodil tudi za sodelovanje v različnih preiskavah proti Madurovemu režimu in sodelavcem v tujini, kar mu bo po vsej verjetnosti prineslo občutno znižanje kazni.
V svojem pismu zatrjuje, da je trgovina z mamili, ki jo vodi Kartel sonc, nastala na predlog Kube in sodeluje z južnoameriškimi kriminalnimi tolpami, levičarskimi teroristi, Kubo in Hezbolahom. Namen pa ni samo denar, ki ga prinaša, pač pa predvsem destabilizacija Zahoda nasploh in ZDA še posebej. Izvozili so tudi množico venezuelskih kriminalcev, da upravljajo s to trgovino, ukvarjajo pa se tudi z drugim kriminalom − od umorov do izsiljevanj. V pismu tudi trdi, da je režim dvajset let pošiljal vohune v ZDA, nekateri so še vedno tam in aktivni. Podkupovali so tudi ameriške diplomate in uradnike varnostnih služb, da so vohunili in nekateri to še danes počnejo. To se ujema s trditveni, da je ameriška globoka država v današnjem času neverjetno servilna in popustljiva do levičarskih avtokratov po vsem svetu. Tako kot je precej popustljiva tudi Evropa. To pa ni presenetljivo, saj po trditvah Carvajala, narkodenar iz Venezuele financira tudi mnoga gibanja in nekatere stranke Evropi ter polni žepe politikov in funkcionarjev Evropske unije.
Padec Madurovega režima tako ne bi samo osvobodil trpljenja venezuelskega ljudstva, pač pa bi tudi razbil kriminalno-politično omrežje, ki grozi zahodni civilizaciji, in razkril tiste, ki so si polnili žepe z narkodolarji.
