Piše: Gašper Blažič
“Ko sem večkrat svojo vest preizkusil pred Bogom, sem spoznal, da moja moč zaradi visoke starosti ni več takšna, da bi ustrezala zahtevnosti službe svetega Petra. V današnjem svetu, v katerem se spremembe dogajajo zelo hitro, je treba imeti tako moč duha in telesa, a mene sta obe v zadnjih mesecih počasi zapustili do te mere, da sem spoznal, da nisem več sposoben opravljati službe, ki mi je bila zaupana,« je na konzistoriju 11. februarja 2013 dejal papež Benedikt XVI. in presenetljivo najavil svoj odstop.
Kot je znano, je bil mesec kasneje (13. marca 2013) izvoljen papež Frančišek. Papež Benedikt je zatem še skoraj desetletje živel odmaknjen od javnosti v enem od vatikanskih samostanov. Umrl je leta 2022. No, njegov naslednik papež Frančišek pa se kljub starostnim težavam ni umaknil, pač pa umrl na lanski velikonočni ponedeljek, potem ko je še dan prej blagoslavljal množice. Vse to je samo še pospešilo govorice in ugibanja o ozadju Benediktovega odstopa, čeprav je sam zaslužni papež te govorice celo kategorično zavrnil. Imel naj bi kronične težave z nespečnostjo in zaradi tega ni mogel dovolj zbrano ter zavzeto opravljati svoje službe, saj se je soočal z resnično težkimi izzivi, od spolnih zlorab do afere Vatikan-Leaks.
Vendarle pa si je papež Benedikt XVI. (Joseph Ratzinger), ki je pred tem dolgo časa vodil kongregacijo (sedaj dikasterij) za nauk vere, očitno za enega glavnih ciljev svojega pontifikata zadal rešiti problem, ki je pestil njegovega predhodnika sv. Janeza Pavla II. Leta 1988 je namreč prišlo do uradnega odpada Bratovščine sv. Pija X. oziroma njenega ustanovitelja nadškofa Marcela Lefebvra, dejansko pa se je njegovo oddaljevanje od Rima začelo že z drugim vatikanskim koncilom. Po tistem je namreč bratovščina posvečevala duhovnike brez dovoljenja lokalnega škofa, leta 1988 pa je posvetil nove škofe brez papeževe odobritve. S tem je dejansko zapadel izobčenju z dejanjem samim. Umrl je 25. marca 1991.
Benedikt XVI. je skušal premostiti razlike in je upal, da bo z odpravo izobčenja dal pozitiven signal škofom in duhovnikom iz bratovščine. Vendar je to dejanje imelo ravno nasproten učinek, saj je zaradi tega trpel hude medijske napade. Še zlasti po tistem, ko je eden od rehabilitiranih škofov zanikal holokavst. Za papeža je to pomenilo veliko nezaupnico, saj je v preseganje razkola vlagal veliko energije, tvegal je tudi svoj ugled. Nazadnje pa iz vsega tega ni bilo nič, saj so pogajanja o minimalnem teološkem konsenzu med Lefebvrovo strujo ter Vatikanom gladko propadla. To je bilo dokončno jasno poleti 2012, ko je Bratovščina sv. Pija X. zavrnila doktrinarno izjavo, s katero bi premostili razliko. S tem se je znova postavila na stališča nepokorščine do Cerkve in ni nikoli popustila niti za milimeter. Predvsem se je to poznalo v odnosu do prenovljenega obreda, čeprav jim je Benedikt XVI. s predhodnim odlokom Summorum Pontificum že široko odobril uporabo tridentinskega obreda.
Po zadnji zavrnitvi se je papež Benedikt XVI. čutil povsem nemočnega, očitno je bilo, da je doživel hudo razočaranje. Kar je verjetno tudi negativno vplivalo na njegovo zdravstveno in duhovno stanje. Zato si je v drugi polovici leta 2012 vzel čas za razločevanje in nato sporočil novico, ki je šokirala kardinale.
Zanimivo je, da je prav zadnji razkol, ki ga je sprožila Bratovščina sv. Pija X., dejansko odprl novinarska raziskovanja, kakšne odnose je z omenjeno organizacijo gojil papež Benedikt XVI.
