Piše: Gašper Blažič
Za prvega moža evropskega nogometa Aleksandra Čeferina je sicer značilno, da zna »graditi mostove« – tudi z avtoritarnimi voditelji, kot je denimo dolgoletni beloruski avtokrat (in soimenjak) Aleksander Lukašenko. No, »Aleksander III« v tej navezi pa je srbski predsednik Vučić.
Namreč, ni skrivnost, da je Aleksander Čeferin doslej že veliko pomagal Vučiću, tudi pri zadnji predvolilni kampanji v Srbiji, ko je obiskal to državo in skupaj z Vučićem »osvajal rajo« na nogometnih stadionih. Kar je bilo seveda voda na mlin Vučićevi zmagi. Sedaj, ko srbskega avtokratskega predsednika spet naskakujejo demonstranti, kjer vse večjo pobudo prevzemajo tudi razvpite korifeje sorosovske levice v Srbiji, se tudi Nika Kovač »začasno« ograjuje od Zorana Jankovića. Pa čeprav je bila s svojo zaposlitvijo v Pionirskem domu ves čas »v službi njegovega (tj. Jankovićevega) veličanstva«.
Od Arkana do …
Toda pomenljivo je naslednje: tista bolj dogmatično usmerjena levičarska smetana v Sloveniji priznava, da Vučić po vsebini sicer ni tipičen levičarski politik, kar sicer drži. Je bolj nacionalist kot internacionalist. Vendar uporablja praktično enake avtoritarne in mafijske prijeme kot slovenska tranzicijska levica, katere zelo pomemben člen (in tudi eden od šefov) je Zoran Janković. Vučić je, kot pravijo naši viri, dejansko produkt omrežja stare Udbe in sicer njene vsejugoslovanske mreže, ki ji je kot sodelavec pripadal tudi sedaj že pokojni razvpiti vojni zločinec Željko Ražnjatović-Arkan, ki ga je ščitil zloglasni Stane Dolanc. Slednji naj bi Arkana že v sedemdesetih letih uporabil za svojega osebnega varnostnika. Znano je, da so krogi KOS JLA in srbske Udbe že konec osemdesetih let dajali podporo Slobodanu Miloševiću in tudi srbskim upornikom na Hrvaškem, ko so ustvarili nekaj let trajajočo Republiko Srbsko krajino. Ne glede na to, da je šlo v osnovi za nacionaliste in za »četnike« (ki pa so, kot nam je nekoč povedal sedaj že pokojni vojvoda Uroš Šušterič, imeli bolj malo zveze s pravimi borci jugoslovanske vojske, ki so se imenovali z istim nazivom, komunisti pa so jih nazivali »plava garda«). Te informacije so ključ za razumevanje dogajanja v Srbiji, kjer se je Vučić pred leti že povezoval z Evropsko ljudsko stranko, nato pa se je spet približal ruskemu avtokratu Vladimirju Putinu. Ki je bil nekdaj agent KGB. Očitno je pomembno vlogo pri tem odigral tudi dolgoletni funkcionar Republike Srbske Milorad Dodik, ki je prav tako blizu Jankoviću. In tudi Milanu Kučanu ter Putinu.
Večni funkcionar
Novembra 2023, torej malo pred zadnjimi volitvami, ki so Vučiću prinesle zmago, je publicist Dejan Steinbuch na Plus portalu zapisal: »Kot nekdanji Miloševićev minister za informiranje ima Vučić izjemen občutek za oblikovanje javnega mnenja, zato ni presenetljivo, da je (bil) nogomet ena izmed njegovih prioritet. Človek, ki je v srbsko politiko vstopil leta 1998, pri 28 letih, je doslej pokazal velik politični instinkt, saj mu je uspelo preživeti “kolaboracijo” z Miloševićevom režimom; doživel je torej upor in revolucijo (Pokret), postal obrambni minister (2012-2013), potem podpredsednik vlade, od 2014 dalje predsednik vlade. Leta 2017 je prvič kandidiral za predsednika in zmagal, 2022 je bil izvoljen že drugič, mandat mu poteče 2027, ko zaradi ustavnih omejitev ne bo mogel več kandidirati. Bo podobno kot Putin ponovno premier? Ali bo raje poskušal doseči spremembo ustave?«
Denar ne smrdi
Ta ocena sicer drži, vendar so zadnji dogodki, povezani z znamenitim Jankovićevim pismom, pokazali nove probleme na obzorju. Če je namreč dogmatična levica od Nike Kovač do Klemena Grošlja Jankoviću vse do sedaj vsaj dajala potuho, če že ne odkrito podpirala (ker denar pač ne smrdi), se je šele zdaj pokazalo, da v politiki levičarjev (in kvazilevičarjev, kar Janković zagotovo je) štejejo zgolj in samo osebni interesi. Tako kot je imel Vučić koristi od Čeferina in njegove navzočnosti ob otvoritvah novih stadionov, ima tudi Čeferin očitno velike koristi od lokalnih politikov. Pa četudi gre samo za šport, a očitno ne gre zgolj za nogomet. In tudi Janković je svojo mrežo do sedaj uspešno širil prav na račun športa. Spomnimo: pred volitvami leta 2011, ko je njegova stranka dosegla prvo mesto, je med svojimi kandidati angažiral cel kup (upokojenih) športnikov, med njegovimi znanimi, sicer zelo nerealnimi obljubami pa je bila, da bo na selektorsko mesto vrnil Srečka Katanca. Te obljube sicer ne bo mogel več uresničiti, saj mediji poročajo, da je Katanec hudo bolan in je zato predčasno odstopil s funkcije nogometnega selektorja Uzbekistana. Se pa Janković po debaklu na pogajanjih glede sestave koalicija po teh volitvah v državno politiko ni več vrnil, raje je prevzel vlogo botra iz ozadja, po zgledu Gregorja Golobiča. Ker je funkcija župana vseeno manj izpostavljena in ker mu v mestnem svetu ni treba sklepati kompromisov s koalicijskimi partnerji. In očitno mu tudi civilna družba jé iz roke, dokler se v neki drugi državi ne postavi na »napačno« stran – namreč ob vseh dosedanjih aferah se denimo Nika Kovač ni hotela odzvati v zadevi »drekovod«, ne glede na njeno kakor načelno zavzemanje za zdravo pitno vodo.
Zato se lahko strinjamo s tezo, da je Janković v tej zgodbi tisti, ki pove naglas to, kar drugi ne smejo.
A če ob tem spomnimo, kakšno moč ima v resnici Čeferin, da lahko kadarkoli doseže cenzuro pri objavi »občutljivih vsebin«, je potrebno biti pozoren na pregovor »povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si«. Navsezadnje, v naslednjih tednih in mesecih se bo odločalo o tem, koliko bo slovenska javnost smela izvedeti o požaru v Dijaškem domu Ivana Cankarja in kaj je javnosti ostalo skrito pri jesenski porušitvi strehe dvorane na Vrbanski v Mariboru, ki jo je gradil Zidarjev SCT.
